Hej, ti! Prišel si med vijol'čne...

V življenju sem se naučila, da ko se bo moja hišica iz kart podrla sem jaz edina, ki jo bom lahko zgradila na novo. Če bo se le delno podrla, bom samo jaz videla razpoke in popravila tiste dele, ki potrebujejo dodatek, popravek, spremembo. Kavica z ljubeznijo. Ta moja...

Ful prehitro pride toti cajt v letu, ko se začne. Ki so tople cote? Koco? Eh, ne še. Kaj pa kaki šal? Kapo nucam? Kaj se misli vlit po tekmi? In…še kaj nucamo? Rokavice? Južni kandelaber. Ne, res še ni čas za mojo toplo vrečko, smo pa blizu. Patike počasi odpadajo,...

Ko sem se zjutraj vračala s hribčkov, je bil stadion že varovan. Ne pozabimo, jaz se domov vračam pred osmo zjutraj. Parkirišča so samevala in čakala pogumne, strastne in krasne navijače, sedmo silo in vse predane ljubezni polne fuzbalske fanatike, da pridejo na...

Zaslužili bi si zmago. Zaslužili bi si te tri pike.Ker so fantje garali. Ker so se borili. Ker so imeli igro. Ker so imeli moč. Prijatelja. Ker so od sebe zahtevali več.Ker izenačili. Bravo Max za prvi gol. Selfi. Ker so se pobrali. Na dva. Marko. Ata to be.Ker so se...

Sedla sem na meni tako domač in ljubi stol. Moji zlati stoli, ki so videli in čutili toliko ljubezni in spoštovanja. Sedla prvič po dolgih letih, da poslušam tiskovno konferenco po tekmi. Doma. Ogrevanje. V Ljudskem vrtu. Prvič sem prišla na severno stran v meni tako...

In ploskam. Se veselim. Se smejim. Sem hvaležna. Sven. Za vseh vaših devet. Markinjo. Za pokalno tekmovanje, ki odpira vrata klubom vseh dimenzij, ki odpira vrata vsem, ki želijo uživati v nogometu, zmagovati, sodelovati, se smejati, se boriti in verjeti. Gosti....

Pazim. Počasi. Ena, pa še ena. Male so. Moja fusika pa ni tak mala. Ne smeš past, si govorim ves čas. Samo hodi in ne razmišljaj preveč. V izjemni družbi. Maruša in Marko. Štenge so čule. Stene so čutile. Stisko. Ki me je tiščala v tisti ozki hodnik poraza. Ne jeze,...

Kontrola je zgubila kontrolo, ko se je kontrola zavedala, da se ne more več kontrolirati, ker je bilo med kontrolo ugotovljeno, da kontrolor sploh ne ve kaj je kontrola. Jugi, dobrodošel nazaj! Res je bilo lepo. Lepo je bilo. Jojo pa Kristjan Čeh. Pred tekmo sem...

Včasih je lahko. Vstanem se in grem. Pogumno stopam skozi park kot profesionalka v hoji in si mislim, da kako tega nisem počela že od nekaj. Obramba. Včasih se vstanem in prosim mačka, da bi mogoče malo premaknila uro, da še imam čas, da dežuje in da res lahko grem...

Sem večni realist, ki se tepe s sanjačem in optimistom. In sem navijač, ki se ne pusti motit, ko sanja o visokih mestih na lestvicah, novih točkah in priložnostih. Ishaq Kayode Rafiu, spoznajte našega novega igralca. Tudi rada (očitno zelo instinktivno) včasih vsipam...

ŽAK, saj veš da imava dolgo preteklost. Saj veš, da se je moja dolga in prelepa pot gostovanj začela pri tebi. Trinajst let sva v presledkih prijatelja. Nikoli se pri tebi nisem počutila slabo. Ne glede na to kje sem sedela in proti komu je igral moj Maribor. Prihod...

Sprejemam. Gledam. Spoštujem. Mijedve. Verjamem. Cenim. Občudujem. Prihod. Ne razumem. Se sprašujem. Branim. In vijol'čni tamali. Čas mi ni zaveznik. Igra izgublja sijaj. Skupinska. Korak je počasen. Pogled veličasten.Ljudski vrt. Neuničljiva trdnjava. Kapetana....

Z izbranimi besedami. S prelepimi besedami. S prekrasnimi občutki.Hvala najboljši krvodajalci na svetu! Spomin na druženje na Radiu Maribor. Foto: Robert Z. Hvala najboljši ljudje, kar jih premore humanost!Hvala ni dovolj, je pa iz srca! Intervju za Net tv. Foto:...

Veter z dežjem škropi moje spete lase, ko hitim proti vhodnim vratom in ga čakam. Trudim se v polomljeni hrvaščini, a vem da me izdajajo čustva. Vesela sem. Ogrevanje. V pričakovanju jutrišnjega in torkovega dne in srečna zaradi večera, ki je za nami. Naši...

Dragi bojevniki!Mogoče se je evropski del tekmovanj končal. Končno komentiranje na nivoju. A nikoli ni prepozno:- spoznati sebe,- verjeti v sebe,- zaupati sebi,- biti pogumen,- biti deloven,- biti hvaležen,- biti skromen in Začetna postava. Začeti:- znova,-...

Morda ti ne uspe obdržati večno nepredvidljivega dva nula. Mogoče remiziraš z vedno zanimivim Celjem. Mogoče se odpre in odpre, pa zapre. Ampak veš kaj? Ko je vsega konec, ko se sprehodiš proti avtu, stojijo tam. S flumastri, z majicami in dresi. Mladi in malo mlajši....

Včasih kaj prileti. Odleti. Zleti. Včasih najdeš prave trenutke. Včasih se ti zdi, da nikoli ni pravi trenutek. Včasih se odmakneš od vsega, včasih stopiš korak naprej, namesto da bi nazaj. Včasih imaš dovolj krivice in se soočiš z resnico. Včasih je bolečina tako...

Dragi prijatelji,enajstič! Enajstič bomo skupaj. Veselim se, da bomo znova dva dni reševali življenja in pomagali tistim, ki nam ne morejo vrnit. Pridite, če ne morete prit, pa povejte prijateljem, znancem, krvodajalcem.Dobimo se pod severno tribuno stadiona Ljudski...

Gospod Radovan Karanović, iz srca, iz velikih globin srca, bi se Vam rada zahvalila, ker ste oblekli te težke obleke trenerja našega NK Maribora, rada bi se Vam zahvalila, ker ste pogumno stopili skozi velika vrata in postali Veliki, rada bi se Vam zahvalila, ker ste...

Gledam s srcem. Gledam z dušo.Nemočno zrem. Prekrivam obraz. Solze lijejo. Ne sramujem se jih. Obrazi gredo mimo mene. Počutim se votlo. Kot prazna flaška, ki potrebuje vodo. A si je ne želi. Reklam za tekmo je okoli stadion kar nekaj. Pohvalno. Ker je ta votlost...

Stali smo, ko smo bili prvi. Stali smo, ko smo dobili šest golov. Stali smo, ko je deževalo. V letališki stavbi. Stali smo, ko smo izgubljali tekme proti »malim« tekmecem. Stali smo, ko smo se uvrstili v največja tekmovanja. Stali smo, ko smo bili tečni, zaspani ali...

Ko solze močijo obraz in ko se hočeš skriti pred bolečino srca, potem veš, da ni šlo več. Preprosto se nisem mogla več skrivati za oklepom občutka, da zmorem vse to prenesti pokončno, dostojanstveno in višinsko višje, kot sem. Menno v luftu. Mo, padla si. Preprosto si...

Kako hitro pade udarec. Kako hitro pride žvižg. Kako hitro pride kričanje. Kako hitro pride žaljenje. Kako hitro se pozabi. Kako hitro se ne odpusti. In kako hitro postanejo ljudje čisto drugačen odsev sami sebi.Ne morem verjet kako dolgo sem si zatiskala ušesa, kako...

Ujamem se v misel, da je bil včerajšnji večer opomin, da smo ljudje. Kulisa Bonifike. Tisti, ki ne morejo, pa bi radi. Tisti, ki lahko, pa nočejo. Tisti, ki želijo biti zvezde, a ostajajo v povprečju. Tisti, ki se izgubijo v množici in tisti, ki jih v množici vidiš že...