Gledam s srcem. Gledam z dušo.
Nemočno zrem. Prekrivam obraz. Solze lijejo. Ne sramujem se jih. Obrazi gredo mimo mene. Počutim se votlo. Kot prazna flaška, ki potrebuje vodo. A si je ne želi.
Ker je ta votlost točno to kar potrebuje.
Nemočna v svoji coni življenja zrem tekmo po tekmo, grem s tekme na tekmo, se peljem na tekmo in vsakič znova se sprašujem toliko vprašanj in odgovori so mi tuji, želja po uspehu in sreči je tako daleč.
A dejstvo, da prideš blizu, dotakljiva je, vidiš jo, a je ne moreš prijeti, ker se zdi, da če jo boš prijel, bo spet šla in ne veš kdaj se bo vrnila.
Vijol’čna zgodba je bila zmeraj zgodba o prijateljstvu, solidarnosti, medsebojnem spoštovanju.
A kot vse to, ima tudi naša zgodba razpoke in te razpoke iščejo lepilo, da pridejo spet nazaj skupaj.
Kjer so že bili, kjer še bodo.
Primerjati generacije med seboj je brezpredmetno, skoraj žaljivo, saj je vsaka svoj unikat, posebnost in drugačnost.
Ljudje skozi leta prihajamo v drugačno obdobje, drugačen svet. Mi smo generacija, ki je rabila celo večnost, da je napisala svoj prvi sms, a še vedno tista, ki bo tekst na računalnik napisala veliko hitreje kot generacija za njo.
Včerajšnja tekma je bila zgodba o koščkih pice in prijateljstvu na skoraj praznem parkirišču, bila je zgodba o wcjih brez luči, pa tekmi brez dežja, pa treh polčasih in ne dveh, pa o petih golih, pa porazu in negativnih statistikah vseh tistih, ki so čakali te dni, ki se nam dogajajo.
Mučno je gledat kako fantje odhajajo z igrišča, še bolj mučno poslušat izjave po tekmi, ki so brutalno iskrene in polne nemoči in če kaj, je mučno gledat stisko, ko se človek trudi, pa je trud jalov.
Spominja me na moje dolge neprespane noči na faksu.
Učila sem se ure in ure.
Ko sem zagledala test, se je zdelo, da ne pišem izpita za katerega sem se učila.
In potem sem to ponavljala in ponavljala. Noro, da sem po vseh mukah nekoč diplomirala.
Joj, če bi vedeli kolikokrat so mi zavrnili dispozicijo in kakšen glas sem imela, ko sem mela vsega dovolj, bi bili šokirani.
Vsi imamo enkrat pun pisker vsega in vsem nam enkrat poči film. Vsi smo kdaj doživeli trenutke, ko smo rekli da preprosto ne vemo kak naprej.
A včasih se more človek samo malo odpočit. Razmislit. In sprejeti razum namesto čustev.
Samo to res ni lahko in ko imaš nekaj rad, je zadeva vedno za nekaj korakov bolj subjektivno naravnana.
In včerajšnji zadnji koraki v športnem parku v Domžalah so me naučili samo eno…včasih rabiš dosti poguma, samokontrole in predvsem samozavesti, da se umakneš od ljudi, ki vse kar želijo je, da izpadeš slab, zanič in neumen.
In ja, naslednjič ko bom jezna na oso sredi sadne kupe…pa legenda si proti enim ljudem. Častila te bom ko kraljico.
Obljubim. Ker to včeraj me je naučilo, da so še najbolj tečni komarji bolj prijazna bitja od nekaterih ljudi. In tudi bolj spoštljivi.
A naj končam z lepim. Čez 14 dni, prijatelji. Darujemo kri. Pokažimo svojo srčnost, predanost in nesebičnost ljudem, ki nas potrebujejo.
Vijol’čna kri za vse ljudi 2022, enajstič! Kako čas beži. Noro, koliko let že ustvarjamo te krasne in čudovite zgodbe.
V ponedeljek in torek, 29. in 30. avgusta bomo skupaj. Več pa tekom dneva na vseh naših kanalih. Bodite z nami.
Z ljubeznijo.
Kamen na kamen. Stena. Pol pa gasa, ne?
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić