Select Page

Gledam s srcem. Gledam z dušo.
Nemočno zrem. Prekrivam obraz. Solze lijejo. Ne sramujem se jih. Obrazi gredo mimo mene. Počutim se votlo. Kot prazna flaška, ki potrebuje vodo. A si je ne želi.

Reklam za tekmo je okoli stadion kar nekaj. Pohvalno.

Ker je ta votlost točno to kar potrebuje.

Lojzi je poskrbel za pice.

Nemočna v svoji coni življenja zrem tekmo po tekmo, grem s tekme na tekmo, se peljem na tekmo in vsakič znova se sprašujem toliko vprašanj in odgovori so mi tuji, želja po uspehu in sreči je tako daleč.

In zabavo pred tekmo.

A dejstvo, da prideš blizu, dotakljiva je, vidiš jo, a je ne moreš prijeti, ker se zdi, da če jo boš prijel, bo spet šla in ne veš kdaj se bo vrnila.

Marko se je ogrel.

Vijol’čna zgodba je bila zmeraj zgodba o prijateljstvu, solidarnosti, medsebojnem spoštovanju.

Menno pa letel.

A kot vse to, ima tudi naša zgodba razpoke in te razpoke iščejo lepilo, da pridejo spet nazaj skupaj.

Željko in Merti sta znova skupaj.

Kjer so že bili, kjer še bodo.

Trener pa je bil pred tekmo res prešerne volje.

Primerjati generacije med seboj je brezpredmetno, skoraj žaljivo, saj je vsaka svoj unikat, posebnost in drugačnost.

Med ogrevanjem se je pogovoril.

Ljudje skozi leta prihajamo v drugačno obdobje, drugačen svet. Mi smo generacija, ki je rabila celo večnost, da je napisala svoj prvi sms, a še vedno tista, ki bo tekst na računalnik napisala veliko hitreje kot generacija za njo.

Potem pa so igralci prišli.

Včerajšnja tekma je bila zgodba o koščkih pice in prijateljstvu na skoraj praznem parkirišču, bila je zgodba o wcjih brez luči, pa tekmi brez dežja, pa treh polčasih in ne dveh, pa o petih golih, pa porazu in negativnih statistikah vseh tistih, ki so čakali te dni, ki se nam dogajajo.

Pozdravili lepo število ljudi. Kak fajn, da mi pridemo.

Mučno je gledat kako fantje odhajajo z igrišča, še bolj mučno poslušat izjave po tekmi, ki so brutalno iskrene in polne nemoči in če kaj, je mučno gledat stisko, ko se človek trudi, pa je trud jalov.

Da si dajo roke je res lepo videt.

Spominja me na moje dolge neprespane noči na faksu.

Skupinske fotografije so obvezne.

Učila sem se ure in ure.

Dve legendi slovenskega nogometa pa nosita kapetanska trakova.

Ko sem zagledala test, se je zdelo, da ne pišem izpita za katerega sem se učila.

Pripravljeni.

In potem sem to ponavljala in ponavljala. Noro, da sem po vseh mukah nekoč diplomirala.

Na začetku.

Joj, če bi vedeli kolikokrat so mi zavrnili dispozicijo in kakšen glas sem imela, ko sem mela vsega dovolj, bi bili šokirani.

Gol Roka Sirka.

Vsi imamo enkrat pun pisker vsega in vsem nam enkrat poči film. Vsi smo kdaj doživeli trenutke, ko smo rekli da preprosto ne vemo kak naprej.

Butali so nas kot na butekih.

A včasih se more človek samo malo odpočit. Razmislit. In sprejeti razum namesto čustev.

Rezultat pa ne kaže realne slike.

Samo to res ni lahko in ko imaš nekaj rad, je zadeva vedno za nekaj korakov bolj subjektivno naravnana.

Pozdrav Violam, ki so pele celo tekmo.

In včerajšnji zadnji koraki v športnem parku v Domžalah so me naučili samo eno…včasih rabiš dosti poguma, samokontrole in predvsem samozavesti, da se umakneš od ljudi, ki vse kar želijo je, da izpadeš slab, zanič in neumen.

Žalostni obrazi.

In ja, naslednjič ko bom jezna na oso sredi sadne kupe…pa legenda si proti enim ljudem. Častila te bom ko kraljico.

Polni čustev.

Obljubim. Ker to včeraj me je naučilo, da so še najbolj tečni komarji bolj prijazna bitja od nekaterih ljudi. In tudi bolj spoštljivi.

Trener je svoje povedal za tv.

A naj končam z lepim. Čez 14 dni, prijatelji. Darujemo kri. Pokažimo svojo srčnost, predanost in nesebičnost ljudem, ki nas potrebujejo.
Vijol’čna kri za vse ljudi 2022, enajstič! Kako čas beži. Noro, koliko let že ustvarjamo te krasne in čudovite zgodbe.
V ponedeljek in torek, 29. in 30. avgusta bomo skupaj. Več pa tekom dneva na vseh naših kanalih. Bodite z nami.

Rok kasneje še za ostale medije.

Z ljubeznijo.

Velik Gospod. Zelo Velik. Za ene pa prevelik.

Kamen na kamen. Stena. Pol pa gasa, ne?
MalaMo. :*