Ful prehitro pride toti cajt v letu, ko se začne. Ki so tople cote? Koco? Eh, ne še. Kaj pa kaki šal? Kapo nucam? Kaj se misli vlit po tekmi? In…še kaj nucamo? Rokavice?
Ne, res še ni čas za mojo toplo vrečko, smo pa blizu. Patike počasi odpadajo, ker te v noge tak zanohta, da do drugega dneva ne prideš k sebi. To pa preprosto za to, ker dajo tekmo ob 20.15.
Zaradi obveznosti sem bila sicer na koncu hvaležna, da je bila kasneje, ker bi jo sicer zamudila, ampak ko novembra padajo tekme ob taki uri, pa še sredi tedna, po tem se je za vprašat. Marsikaj. Pa saj vemo vprašanja. In ker so retorična, odgovori niso daleč.
Sprehod po vzhodni ploščadi je rahlo plašljiv. Ki te so vsi? Nekaj malega ljudi se šeta in si privošči napitek za ogrevanje, eni pa gremo malo pozdravit prijatelje. Aja, teh pa praktično ni.
Da se nas je zbralo malo več kot jurja, je krasno. Še enkrat: vezano na datum in uro.
Mrzlo mi nekak res ni bilo, ker sem vseeno imela kar nekaj plasti na sebi in to ni bilo zaradi pizze ali dobre tortice. Dejstvo pa je, da če bi tekma trajala še kako uro, bi bili dobesedno v temi. Pardon, megli. Ki je bila sicer milejša kot zadnje tedne na Piramidi zjutraj, ampak vidljivost se je poslavljala, pogled pa je bil taki, da te kar na rit vrže. No ne, te ne. Ker tak ves čas sediš, ker smo se na tej tekmi verjetno vstali res samo ob golih. Ki jih pač ni bilo.
Prvi polčas s Krko je bil tak prijateljski, gola preprosto nismo mogli dat, so pa gostje, ki so se po več kot šestih letih vrnili v hram slovenskega fuzbala, razveselili vodstva in ga obdržali tako dolgo, da so bili selektorji na tribuni kar živčni, naenkrat, kot da bi se zbudili, so diktirali kak mora kdo špilat, pol pa je kmalu spet bilo tiho. No, ni bilo. Viole so pele večino tekme, tak da je bila ta pesem balzam na dušo in srce. Kar potegne te. Ko imajo tisto res melodijo, ki te spomni zakaj si sploh začel na fuzbal hodit.
Marko. In pol še drugi Marko. Pa Jojo in Žan. Pa je te bilo ne. Ni bilo 4:1 kar sem govorila že odkar so gosti gol dali. Samo 3:1 je tudi vredi. Zmaga je bila suverena, popolnoma zaslužena in predvsem prigarana. Tisti, ki niso tekme gledali ali pa so videli odlomke bodo rekli, da so tak vsi zanič pa da si dresa ne zasluži nihče, tisti, ki smo bili tam pa vemo, da je bilo res kup neizkoriščenih priložnosti, da če bi vse zadeli, bi to bil poraz hudih razsežnosti za Krko.
Vendar tekma je bila fajna, prijetno druženja, veliko smeha, fenomenalen čaj in vrsta za naju. Moj vedno lep stol, mahanje prijateljev in na srečo preživeli pano. Hudič, če znaš boljše vsekat žogo v pano, kot pa proti golu. Minister Gregor pa nič. Navajeni.
Čeprav včerajšnji kriterij sojenja je bil. No, bil je ja. To je vse kar je za napisat. Predvidevam, da nimam pojma. No, to predvidevam že kar nekaj časa.
A kaj bi se sekirali. Smeha ni zmanjkalo. Utrujenost pa se nam je ob pozni uri vendarle poznala. Vseeno smo iz srca srečni pozdravili krasne nogometaše, nekaterim smo tudi iz srca zaploskali in hvala za krasne geste v zameno za to. Kako zelo to cenim in sem hvaležna.
Pol smo pa šli. Kjer se naše poti ločijo. Za 21 dni.
Hvala, ker prihajate. Tudi ko je ledeno. Megleno. Ko nimate veliko časa.
Hvala, ker ostajate. Tudi ko ni popolno. Stoodstotno.
In hvala, ker čutite. Ljubezen. Zvestobo. Spoštovanje.
In cenite. Vijol’čno. Naše. Zvesto. In predvsem srčno.
Jojotu, Maxu in vsem poškodovanim čimprejšnjo vrnitev na zelenice. Predvsem pa v tem res takem pravem jesenskem dnevu vsem skupaj le…bodi sonce. Al pa senca. Kot včeraj igralcem na tekmi.
Pa ohranite nagajivost v sebi.
Z ljubeznijo.
Boste čaj s cukrom ali brez?
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić