Včasih kaj prileti. Odleti. Zleti. Včasih najdeš prave trenutke. Včasih se ti zdi, da nikoli ni pravi trenutek. Včasih se odmakneš od vsega, včasih stopiš korak naprej, namesto da bi nazaj. Včasih imaš dovolj krivice in se soočiš z resnico. Včasih je bolečina tako huda, da udariš po zadnji potezi. Včasih si sam sebi nerazsoden in potem se zavedaš, da je umik rešitev. In včasih se pogledaš v ogledalo in si rečeš, da si zaslužiš najboljše in samo včasih se zavedaš, da določenih bitk nikoli ne moreš dobit na pošten način, ker za to rabiš poštene igralce.
A ti so včeraj na igrišču zagotovo bili. Bojevniki, ki so se včeraj zlili s tekmo in garali. Njihovi romunski nasprotniki so prišli in pokazali, da preprosto potrebujejo. Manj časa. Več pomoči. In predvsem več fizike. Kemije? Tudi morda.
Tekma brez golov ne kaže realnega stanja, žal pa rezultat ne kaže tiste kulise, ki jo je prinesel včerajšnji večer. Srečanje je bilo res prijetno, mirno, a tudi adrenalinsko in predvsem je bilo navijaško. Vsak po svoje. Vsak na svoji strani. Vsak v svoje smer. A bilo je lepo.
Mislim da si je včeraj res vsak izbral pravo tribuno, sektor in predvsem prostor, kjer je lahko gledal srečanje.
Verjamem, da si je marsikdo tudi izbral najboljšo možnost, da si tekme ni ogledal, ali pa si jo je ogledal v družbi strokovnjaka za protislovno znanje vijol’čne barve. Nimaš kaj, kar imamo, imamo in to tudi nekako sprejemamo.
Mladost in novi trener so pokazali to, kar smo praktično že videli, ampak vsi potrebujejo čas, o katerem ponavljamo besede, kot jih je papiga Ara v starih časih.
Če kdo, se jaz zavedam, da fantje potrebujejo še veliko učenja in novega znanja, spoznanja in spoznavanj, da celotna zgodba potrebuje samo eno umirjeno stanje, da se stabilizira, da se klimatizira in se postavi na nogo.
Nikomur v teh časih ni lahko in v to sem prepričana (brez da bi to kogarkoli vprašala), ko ni gola ali si zadnji na prvenstveni lestvici. Vsi garamo za uspehe in neuspehi pridejo, a žal se zgodijo. Fantje si zaslužijo vso spoštovanje in toleranco do svojega dela. So zagnani in željni uspehov, a nič ne pride čez noč in nikoli ne bo prišlo. Zavedati se moramo, da nosijo vijol’čni dres, ki zmeraj zahteva zmage in ki zna biti tako zelo težak.
Zato sem vesela, da se s tem pogumno spopada tako šele sedemnajst letni Tine Čuk (spoznali ga boste po dresu številka 97), kot tudi izkušeni Rok Kronaveter ali včeraj izjemen Luka Uskoković. Vsak s svojim načinom, karakterjem in ljubeznijo do nogometa kaže skupno pot, ki gre lahko samo gor. Čisto vsak posameznik te ekipe je naša zgodba.
Del vijol’čne družine in čisto vsak si zasluži, da je cenjen, spoštovan in predvsem da se ga ne ocenjuje po napačnem, ampak pravem koraku.
Zato bom, mogoče zadnjič, mogoče ne, prosila vse, da mi ne prihajate z nerganjem, negativno energijo in predvsem žaljenjem. Zelo težko prenašam krivico in proti njej se bom vedno borila. Vse življenje me na poti spremljajo mlini na veter in očitno na moji glavi piše, da naj pridejo k meni, ker se bom jaz z njimi uspešno borila. Dejstvo pa je, da imam jaz včasih pun pisker vsega in si tudi jaz včasih vzamem kar je moje in si ne dovolim, da nekdo in tu ne delam razlik, dovoli, da mi žali ljudi, ki so mi pri srcu.
Pa naj bo to naš nogometaš, moj prijatelj ali samo znanec z ulice. Ljudi, ki jih imam rada in jih cenim. In ko kdorkoli prestopi to mejo, jo tudi jaz. Žal mi je za ta prestop, res mi je žal, vendar sem človek iz mesa in krvi. Vedno bom sprejela posledice svojih dejanj, nikoli pa ne bom obžalovala, ko se bo treba boriti za nekoga. Kot sem pred dnevi že napisala. Vem kako je stati sam.
Vem kako je ko nas je na tribuni 300, vem kak je, ko smo bili štirje na gostovanju, vem tudi kako je, ko nikjer nikogar ni, ker eni slačijo, drugi oblačijo, eni žvižgajo, drugi focne talajo. Vse vem. In na srečo vsega nisem rabila videt na svoje oči.
Hvaležno pozdravljam gesto za gratis vstopnice za nedeljsko tekmo za tiste, ki ste kupili vstopnice za včerajšnjo tekmo. Pojdite v bajto in si privoščite kak burger več ali kakšen Malt več na tekmi zaradi tega. Predvsem pa bom hvaležna, če bodo še naprej prej mano tako krasne družine, izjemno vzgojeni otroci, ki res uživajo na tekmi, ko na drugi strani stadiona opazujem očeta kako z otrokoma maha z zastavico ali samo enega majhnega sončka kako za stoli maha in se skriva.
Kako lepo je opazovati ljudi, ki na tekmi uživajo in se medsebojno spoštujejo. In predvsem sem bila navdušena, ker smo končno, ampak končno videli sojenje, ki je takšno, kot bi moralo biti na vsaki tekmi.
Sodniki so me s svojim sodniškim kriterijem navdušili, tako ostrega vida pa nisem videla sodnika na moji strani še nikoli. Ampak nikoli. To včeraj je bilo za 12tko in spoštovani češki sodniki, to je bilo res lepo gledat. Pridite še kaj.
Hvala tudi prijateljem po tekmi za krasne minute in vsem tistim, ki me podpirate te dni, ko tako malo spim. Hvala tistim, ki kličete v Center za transfuzijsko medicino, hvala tistim, ki delite moj glas po socialnih omrežjih, hvala vsem sponzorjem, prijateljem in medijskim hišam, ki ste tudi letos tako lepo sprejeli Vijol’čno kri.
Hvala vsem tistim, ki tako srčno čutite našo skoraj 11 let staro zgodbo in ki prihajate letos prvič. Vsakemu posebej kličem dobrodošli, kličem vam, pridite in bodite del naših nasmehov. Predvsem pa vam kličem hvala. Ker ste in ker vam je mar.
Vijol’čna kri za vse ljudi se vrača, drugič v svoji zgodovini, pod severno tribuno stadiona Ljudski vrt. 29. in 30. avgust 2022. Pridite in pomagajte. Življenje potrebuje življenje. In lahko smo mala sprememba v svetu, ki jo svet potrebuje. Bodite del nje tudi vi.
Hvala vsem za lep večer, hvala fantje za borbeno in bojevito predstavo. Predvsem pa hvala vsem iskrenim, srčnim in dobrim ljudem, ki ste z nami in veste, da vijolice pač ne rastejo v puščavi.
Z ljubeznijo.
Včasih premagljiva, ranljiva a tudi nedotakljiva.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić