V sončni milini tega dne, ponedeljek po 12h je že, ko pišem vrstice te, da povem, da sem srečna, ko ekipa ta zmaguje, ko gara in se bojuje. Ko da srce na dlan, pokaže moč in znanje. Zmaga.
Ko že vsi mislijo, da bo pred praznimi tribunami pa te (končno) izgubila. Ker če kaj, sem se naučila… biti vijol’čn je izjemen ponos. A velikokrat… nerazumljen, ne spoštovan… in marsikdo pokaže kako nam niso hvaležni.
Sem v takem trenutku, ko razmišljam koliko je vredna ena taka velika zmaga nad tako spoštovanja vrednim nasprotnikom kot je Bravo.
Koliko je vreden vsak korak, vsak trud, vsaka borba. Koliko je vredno, da bi se lahko za ceno enega premočnega udarca lahko morda kaj končalo kar se je komaj začelo. In ali je pravica res pravica, če jo jaz vidim kot pravico in ni pravica, čeprav jaz mislim da je pravica?
Včerajšnji večer je bil prijeten za poletje in zahteven za jesen. Bil je poln zanimivega nogometa in predvsem velika nagrada za garanje.
Naši fantje so dali dva in enega so dobili v dar s strani nasprotnika. Tio in Dario. Dva izjemna talenta. Dva, ki vemo kako rada imata gole in včeraj… oh, včeraj smo jima privoščili iz globin srca.
To njuno srečo, ta njun ponos. Kako lepo je gledati v objemih celotno ekipo, ki gara in si vsak tak objem tako zasluži. Tako je videti sreča. Tako je videti ljubezen ekipe.
Tako je videti, ko smo skupaj eno. Tako je videti ko se garanje izplača. In če pogledaš na klop.
Srečo trenerjev in rezervnih igralcev. Vse bi jih objel. Kako so srčni, kako obožujejo ta šport, kako dobri so pri svojem delu. In kako neizmeren talent je tako na klopi kot na igrišču.
Radi imamo ta naš prečudoviti NK Maribor.
Lepo je vedeti, da je na jugu toliko ljudi. Srečnih ob vsaki podaji. Zadovoljni ob vsakem golu. Še samo ena tekma in stadion bo hrumel. Slišalo se ga bo daleč. Tudi tja, kjer se je pravica že davno izgubila.
Hvaležna za včerajšnji večer, hvaležna za še eno krasno zmago. Res zahtevno tekmo, kjer je nasprotnik še enkrat znova pokazal svojo kvaliteto in svoje znanje.
In ko sem po vseh teh štengah prišla na novinarski del stadiona sem stala in čakala. Prišla je. Naša grafična podoba na digitalnih zaslonih. Tako lepa, tako čudovita. Skozi ves potek tekme sem jo občudovala in bila tako ponosna, da smo bili del teh izjemnih zgodb na teh zaslonih.
Ponosna, da je Vijol’čna kri za vse ljudi dosegla tako velik uspeh, da smo počasi že skoraj v vseh medijih, da smo spoštovani in cenjeni, kot se za vso garanje spodobi. Ostali bomo skromni in ponižni. Po tem smo znani. Za mano je samo delo in samo delo.
Vse kar ta akcija je, je plod veliko odrekanj, neprespanih noči in prekratkih juter. A za nič na svetu jih ne bi menjala. Za nič na svetu ne bi želela, da bi bilo drugače. Tej akciji sem dala obraz in branila jo bom z vsem kar sem.
Vijol’čna kri za vse ljudi se bo zgodila 1. in 2. septembra 2026. Več podrobnosti pa tekom dneva, v blogu 1410, kjer bom izlila svoja čustva o preteklih akcijah in napovedala novo.
Ker želim, da je najboljša od vseh so sedaj. Ne zaradi številk. Ampak zaradi srčnosti in poštenosti, ki jo krasi.
Poklon še enkrat prečudoviti ekipi vijol’čnih src, ki nas tako fejst osrečujete. Vidimo se v Lendavi, pol darujemo kri, pol gremo na pokal v Slovenj Gradec in še na zadnjo tekmo brez gledalcev proti Muri.
Mežikam. 😉
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić