Kako je Mojca vesela, ko pride na južno ploščad in pozna otroke, ki so bili izžrebani in gredo z nogometaši na igrišče v okviru akcije Vijol’čni tamali.
Kako ponosno čakajo, da pridejo po njih in da bo to tekma, ki je ne bodo nikoli pozabili. Potem pozdravim par »huligančkov,« kolegi se malo zberemo, spoberemo vsak na svojo stran in potem prihitim na tribuno.
Danes je prioriteta ona. Sedem let je stara. Tako zelo mi je podobna, tako zelo čudovita je, tako zelo krasna deklina je. Izžrebana v drugi nagradni igri.
S pomočjo Mastercarda je lahko uživala ob igrišču. Bojevniki so ji dajali petke, spoznala je kako kaj poteka delo pred tekmo.
Opazujem jo s tribune in se trudim ujet njen korak.
Kot sem obljubila, če bo zmagala v nagradni igri. Obljubo sem izpolnila. Nekaj fotografij delim z vami, a večino bo za njen spomin. Na dan, ko je prijela žogo in šla ven s sodnikom tekme.
Tekme, ko smo premagali Domžale.
In še na štengah na izhodu severa nismo vedeli kdo je sploh dal gol za Maribor.
Izvedela sem da je od Gabra, igralca Domžal. Vsak od nas pa je imel svojo zgodbo in svojega strelca.
Tekma je bila zelo zahtevna. Seveda zaprta in predvsem zelo drugačna, kot se za Domžale spodobi.
Koliko nekega padanja je to bilo, je postalo se mi zdi že kar mala rutina.
Koliko nekaznovanosti pa tudi.
Tekma je bila živčna. Še kako preveč.
Škoda, ker vsi čakajo na derbi. Dežja ni bilo, pihalo je, vendar je bila tekma kar znosna gledana na vreme.
Seveda ni bila takšna, kot bi si želeli navijači. Všečno igro, igralce, ki bi igrali kot da je Liga prvakov in neke čudežne poteze, ki so si jih verjetno zamislili v svoji glavi.
Na koncu so, zanimivo, žvižgali samo sodnikom.
Da otroci zmorejo besede, da se jih sramuješ, mi je pokazal fantek, ki je imel brata, ki je bil prepričan, da potrebujem masažo in mu je brcanje v moj stol postal kar mali hobi.
Kot je bilo neverjetno to, da so navijanje današnje tekme začeli zahodnjaki. Ne pomnim kdaj se je to zgodilo, je bilo pa krasno videt. Nekaj malega je dodal tudi vzhod.
Da se ene stvari začnejo krepko po 20. minuti, pa sem spoznala šele sredi tekme.
Gostujočih navijačev tudi tokrat ni bilo, a kaj bi človek pričakoval, če še na domači tekmi komaj zberejo navijače za tribuno. Res bi bilo, če bi kdaj prišli pogledat Dom prvakov.
Tekma se je neverjetno hitro končala in sodnikov žvižg je bil tokrat kot voda sredi Sahare.
Ne bomo govorili o nekih presežkih, ker jih ni bilo.
So pa zlate tri. Nihče se nekega dne ne bo spomnil igre, vedeli pa bomo, da smo v 27. krogu premagali Domžale in da smo vsaj en dan v prednosti 15 točk pred zelenimi s šestim trenerjem v sezoni. Še malo pa bodo njihovi trenerji dosegli število golov našega Saše.
Po tekmi sva vse na hitro pozdravila, rekla še kakšno hudomušno s kom, potem pa pohitela do avtomobila in se odpeljala v Dvorano Tabor.
Hvala za čudovito zmago. Predvsem pa tri pike, ki so na poti do zvezdice številka 15 še kako zelo pomembne.
Prijatelji, vedno znova vas je lepo videti. Neprecenljivi ste.
Rada vas ima.
MalaMo. :*
P.s. Kmalu prihaja…odbojkarski blog. 😉
Foto: Dejan Laketić