Ko sem se zjutraj vračala s hribčkov, je bil stadion že varovan. Ne pozabimo, jaz se domov vračam pred osmo zjutraj. Parkirišča so samevala in čakala pogumne, strastne in krasne navijače, sedmo silo in vse predane ljubezni polne fuzbalske fanatike, da pridejo na derbi, ki je v vseh pogledih veličasten.
Že pred tekmo sem rekla, da bo počasi zagotovo večji ta, kot tisti z zelenimi.
Zdi se mi, da je v resnici že postal največji slovenski derbi.
Ker preprosto je v vseh elementih to tekma, ki ti ne pusti prav dihati, ki ti požene kri po žilah, da se srcu trga na vse strani. In če kaj, je bil ta derbi z Muro verjetno najbolj veličasten od vseh.
Pa gremo po vrsti. Al pa med vrsticami.
Saj niti ni pomembno. Kulisa z navijači: veličastna. Rezultat: fantastičen. Igra: izjemna. Poštenost: na ravni derbija, recimo.
Rada bi se zahvalila Martinu, ker je jasno in glasno dal vedet, da je bil faul in da gol ne sme veljati. Markotu, da ni spustil tiste žoge, dokler ni bilo penala.
Kaj takega vidim redko in ta samozavest je trgala gate, kot bi rekli pri nas. To je bilo danes tak nalezljivo, tako perfektno, to je bilo danes tako elegantno.
Zahvala obrambi, ker je zdržala močno Muro in hude nalete proti golu. Samo en gol smo prejeli, proti petim danim. Obramba je bila krasno darilo izjemne popoldanske kulise Ljudskega vrta. Ki se je zbudil, predramil. Recite karkoli.
To danes je bilo blesavo dobro. In ja, bombardirali smo mrežo črno belih, ki so kljub zbrani igri fasali kar pet komad. Max, Ivan in Marko za prve tri.
V drugem sta za gola poskrbela še Žan in Jojo. In smo tu. Jojo je igral kar lepo število minut in šolal slovensko nogometno ligo.
Odkar je prišel napovednik, da se vrača, sem o njem prebrala toliko žaljivega, a g. nogomet je v življenju sam dosegel več, kot vsi njegovi komentatorji skupaj.
No, tudi danes. Če smo že pri tem. V teh par minutah ne samo da je zrihtal penal, dal penal, skoraj pred tem dobil še en penal, na noge je spravil cel stadion, po mojem so mu še gosti ploskali. Če pa niso, pa so ga zagotovo občudovali. Vsi.
To je bilo danes za zapiranje vrat, lap, in vsega kar se lahko zapre, ko človek pozabi, da se je na domačo sceno vrnil eden najboljših nogometašev vseh časov v državi in da je držal gor reprezentanco tudi ko je še sebe težko gor držal.
In danes je zdržal. Je magnet za igralce, gledalce in še tiste, ki to niso.
Če samo omenim, da je po tekmi cel kup otrok in odraslih čakalo na fotografije, verjetno ni nekaj nenavadnega. Tukaj pri ograji sem že več kot osem let in pol. To danes je bila poezija. Otroci so peli, klicali Jojotovo ime, a čakali tudi druge nogometaše.
Prvič v zgodovini sem doživela, da nogometaši niso prišli pozdravit ne nas, ne otrok, ne nikogar. Razen, pozor, treh. Samo treh. In ko je prišel Jojo, je bilo to tako, kot da bi vrgel v zrak eksplozijo veselja, čeprav jim je najprej povedal, da je jutri šola.
To fotografiranje, to veselje, ta sreča. Pa to se ne da opisat. Ko je Rok prišel. Pa to so noreli, ker je prišla zvezda. A tudi mi imamo zvezde.
So idoli. Vsi po koloni. Znani, manj znani. Naši so in obožujemo jih. In vedno jih bomo. Pa tudi za fotografije bo še čas in tudi pravila se bodo menda pa ja spremenila.
Zraven krasnih golov, čudovite energije, prcanja, metanja stolov tokrat s severa, krasne koreografije Viol (dobro si preberite napis!), lepega navijanja, je bilo res lepo videt pošteno sobo za VAR, za katero se iz srca zahvaljujem.
Oni rdeči pa ni bil potreben za nikogar.
Škoda in žal mi je. Vesela pa sem, da je golman gostov ok. Zastal mi je dih, ko sem ga videla obležati in upam, da bo tudi v prihodnje z njim vse v redu. Držim pesti in želim vse dobro.
Hvala mojima zlatima na tribuni, pa vsem, ki ste me tako veselo pozdravljali kjerkoli sem vas že srečala. Res vas je bilo vse lepo videti. Tudi hvala vsem, ki me s takih ali drugačnih razlogov ne želite pozdravit. In tistim, ki ste me pozabili. Rada vas imam in vam želim vse dobro.
Posebna in največja zahvala pa gre mojemu prijatelju Svenu. Ta srčen fant, mi je danes poskrbel kup slanih in sladkih radosti za po blogu. Hvala dragi moj prijatelj.
Rada te imam, v srcu si mi in naj bo tu obljuba, da te za nagrado peljem v kino na risanko in kokice v kakršnikoli velikosti boš želel. Kadarkoli in kjerkoli.
Maribox naju pričakuje, ko boš tako rekel. Poklon starši, vzgajate izjemne in plemenite otroke zaradi katerih verjamem v lep in pošten svet.
In hvala vsem, ki ste z mano stali na štengah po tekmi. Pogrešala sem vas in vidimo se v sredo. Toplo se oblecite, zima bo in v sredo nas ziher ne bo tak dosti. Več kot 7.000 nas je baje bilo danes. Klanjam se in hvala vam.
Zdaj pa počasi na zasluženo nagrado, fantom pa res hvala za krasno nogometno predstavo. Dobila sem vprašanje o tem kaj so jedli. Jaz pa si želim, da bi zmeraj točno to jedli.
Bilo mi je v čast. Hvala vsem, ki nikoli ne nehate verjeti. In hvala vsem, ki me imate radi. Takšno ali drugačno. Ponosna sem, da ste moji prijatelji. Naj vam življenje dvojno vrne.
Z ljubeznijo.
Ploskam iz srca.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić