Z izbranimi besedami. S prelepimi besedami. S prekrasnimi občutki.
Hvala najboljši krvodajalci na svetu!
Hvala najboljši ljudje, kar jih premore humanost!
Hvala ni dovolj, je pa iz srca!
Dragi in spoštovani zlati ljudje!
Vaša pozitivna energija, vaši nasmeški, vaši nasmehi, vaša ljubezen.
Ta sočutnost, da nalezljiva sreča. Tega ne morem napisat, tega ne morem pokazat s fotografijami.
Bilo je tako lepo, tako čudovito. Spoznala sem toliko novih ljudi, spoznala toliko plemenitih src.
Stisnila sem roke tako prijetnim dušam. Prelepe fotografije naredila.
Darovala sem kri. Tak lepi občutek je bil. Tako srečen človek sem bila in sem.
V življenju sem hvaležna, ker imam ta privilegij, da sem del te prelepe zgodbe. Da pridem prva in grem zadnja. Da premikam stole, premikam darila. In premikam meje.
Ne vem kje je meja in kje se bo končala. Ker ne iščem meje. Iščem srečne obraze, iščem mir na obrazih ljudi in upam, da kdaj grem po ulici in srečam nekoga, ki so mu tudi z mojo pomočjo rešili življenje.
Prepričana sem, da s svojim delom spreminjam svet in predvsem sem prepričana, da sem inspiracija ljudem.
Skozi leta sem se naučila, da sem prerasla vsa pričakovanja, predvsem svoja, in ko sem letos pisala seštevek in je pisalo 234 odvzemov in 261 sprejemov, sem bila še enkrat znova šokirana in to v vseh lepih besedam primerno, kaj vse zmoremo, ko smo skupaj. Ko imamo eno srce, eno dušo.
Ko je v ponedeljek prišel naš gospod Bojan in 200. daroval kri sem vedela, da bo res tako lep in izjemen dan. Bil nam je vzor s svojimi dejanji, svojo skromnostjo in plemenitostjo. Ko je prišel včeraj in prejel prelepo klubsko darilo in srečanje z našim Kapetanom Marcosom Tavaresom, pa je bilo najlepše darilo to, da so se iz oči iskrile solze sreče. In ko misliš, da smo naredili že vse, na sprejem stopi sam Marcos.
In ko pride od zdravnice vemo, da gre na krvodajalski stol. Zraven njega vse deluje tako preprosto. Daruje kri kot je dajal gole največjim svetovnim velikanom. Z lahkoto. Njegova toplina, prijaznost in sreča nimata meje. Naredimo prelepe spomine, krasne fotografije.
Najlepše pri vsem pa je, da kjer je Marcos, tam so isto srečni odrasli, otroci, vsi, ki čutijo to neizmerno inspiracijo in ljubezen našega Kapetana.
A čas mine in kamere ugasnejo, ostanejo le še prijazni pogovori, krasne misli in ideje.
Ponedeljek je krajši od torka, a oba sta tako prelepa, čudovita in ko gledam fotografije ne morem verjeti kaj nam je skupaj uspelo.
Hvala vam. Hvala vam. Iz srca vam hvala, ker prihajate v naša življenja, da bi rešila tuja. Hvala, ker ne pozabite kako lepa so življenja in kako pomembno je dajati. Ko daješ, je vse veliko lepše.
A ta akcija ne bi bila tako zelo lepa in prelepa, če letos ne bi bilo vseh izjemnih ljudi na moji poti, ki so mi to pomagali izpeljati.
Moja izjemna zahvala mojim in vedno mojim na NK Mariboru z vsemi na čelu in tistim, ki mi uresničijo vse tako skrite želje in mi pridejo naproti ko človeško življenje potrebuje prijatelja.
Pohvala in zahvala gre Območnemu druženju Rdečega Križa Maribor, g. Dolinšku in ga. Tatjani, vsem z Rdečega križa Slovenije, celotnemu kolektivu Centra za transfuzijsko medicino Maribor na čelu z dr. Kavaševo in strokovno direktorico prof. dr. Nataša Marčun Varda, dr. med., ki je tudi darovala kri.
Tudi tokrat ne morem mimo naše družine na podjetju Aritmija d.o.o., ki vedno poskrbi za prelepe grafike in vse kar vidite na samem dogodku. Vključno z usmerjevalnimi tablami in grafičnimi podobami na televizijskih zaslonih.
Velika hvala letos tudi podjetju Radenska, ki nam je podarila 300 flašk Radenske in Ore. In hvala Perotu za kombi. RoktheWorld je bil najboljši v Radencih.
Ne morem mimo gospoda Boruta, ki je poskrbel, da imate dragi krvodajalci še posebej lepe majčke od ponedeljka in torka dalje.
Hvala vsem novinarjem, sponzorjem, prijateljem, neznancem in res vsem, ki podpirate našo krvodajalsko akcijo. Hvala za članke, objave, sporočila, lepe misli. Hvala za vse, kar ste prispevali v našo zgodbo in hvala, ker jo čutite tako kot jaz. Veliko jočem od sreče, ker vem, da bo prihodnost samo še lepša.
Hvala vsem, ki ste zadnje tedne trdno stali ob moji rami in verjeli vame. Rada vas imam. Vaša vzpodbuda je moje darilo.
Hvala vsem, ki govorite o nas, ker veste, da so naši nameni nesebični, iskreni in iz srca predani.
In na koncu hvala Tadej. Čeprav si tako redkokdaj Tadej. Zato Tedi. Hvala, ker verjameš vame. Hvala, ker sredi noči vstajaš, če kaj rabim. Hvala, ker maš rad totega mojega otroka kot ga imam rada sama. Hvala, ker v poplavi dela najdeš zmeraj čas, da je Vijol’čna kri za vse ljudi še za odtenek boljša.
S solzami v očeh se počasi poslavljam in upam, da se vidimo na dvanajstki. O njej razmišljam že danes. Že včeraj sem. In tudi na koledar bom pogledala prav kmalu.
Bilo mi je v čast. Bil mi je privilegij. In z globokim spoštovanjem ter poklon vsem, ki me imate radi.
Tukaj bom in garala bom za to, dokler bom lahko.
Tudi letos sem dala čisto vse, kar sem lahko. Upam, da ste to videli in da vam je bilo z mano in nami lepo in da hranite v srcu in na fotografijah najlepše spomine.
Z ljubeznijo.
Neizmerno hvaležna.
Mojca Pepelnik