Hej, ti! Prišel si med vijol'čne...

Težko je začeti in opisati čustva nekaj ur po tem, ko sem prijela zadnjo mizo, premaknila zadnji kabel, pomahala zadnjemu prijatelju s katerim sem si delila toliko dni. Toliko čustev. Učenja. Novega znanja. Toliko prijaznih besed. Toliko zgodb. A en spomin.O korakih...

Z veliko častjo, ponosom in zanosom sem danes sedla na tribuno dvorane Tabor. Res sem ponosna Mariborčanka in dolgo sem čakala na ta dan, na ta večer. Ne zaradi finala, ne zaradi korone. Želela sem si, da bi v Mariboru pokazali koliko različnih športnih kolektivov...

Včasih potrebuješ nekaj več. Zmeraj bomo tu. Kot smo zmeraj bili. Doma ali na stadionu. Za nas boste zmeraj najboljši na planetu. Rada vas ima. Z razlogom. MalaMo....

Ali veš kako je začeti nekaj, kar si zmeraj sanjal, upal in verjel? Bil si majhen in mali ostal, zmeraj zaostal za preteklostjo in iskal svoj smisel. Ciljal si višje, s pogumom, željo, voljo in ljubeznijo v žepu. Čeprav je bilo ogromno polen pod nogami, si vedel, da...

Spada med moje ljubše. S Koprom. V katerikoli izvedbi. V kateremkoli letu. Grbu. Času. Želji. Energiji. Za blog 999 si ne bi mogla želet lepšega konca in predvsem pestrega začetka. Vse kar se je dogajalo vmes je zagotovo za zgodovino. Za učbenike. Za spomine. In za...

Res mi je bilo hudo. Res mi ni bilo vseeno. Res sem se spraševala zakaj jaz. Res sem hotela napisat čisto drugačen blog. Res sem verjela. Res sem danes dala zjutraj vse od sebe z željo, da bo tudi tekma bila takšna. Res sem doma isto navijala kot da bi tam bila. Res...

Sem prišla. In ostala. Hotela oditi. Spet začeti. Končati. Spremeniti.In tukaj je blog 997, devet let kasneje.Dokaz, da sem vztrajna, da sem nagajiva, šaljiva, da sem medvrstična, polna idej, da imam svoj zorni kot, da gledam po svoje. Nekoč z očali, že osem let brez...

V teh dneh je tanka meja med negativo in pozitivo. Pa tudi med sanjami in realnostjo. In ko sem prišla na stadion sem bila polna pričakovanj, pozitivno negativna, sem se veselila tekme. Za mano je zelo zanimiv dan, pred mano je en izjemno krasen projekt in komaj...

V četrto gre rado, sem govorila pred tekmo. Na vhodu po merjenju temperature me niso resno jemali, ko sem rekla, da bomo danes končno zmagali v Sežani. Hvala… …za krasen stol na tribuni…izjemen pogled na čudovito tekmo… …za vse čudovite ljudi na tribuni…kako še bolj...

Življenje je knjiga. Polna različnih poglavij. In v vsakem poglavju je skala. Skala, ki gleda iz morja. Vidiš del in si zamišljaš del, ki ga ne. Misliš, da si prepričan, da veš vse, da si prepričan, da vidiš pravo sliko. V resnici pa je življenje točno takšno, kot ga...

Naključij ni. Ni zgodb, ki bi se napisale nenamerno. Ko čez čas, ko čez leta, morda tedne pogledaš nazaj, ugotoviš, da dejansko nisi vedel. Nisi razumel. Lahko si vprašal. Pa odgovor ni bil jasen. Življenje piše številne zgodbe in ta moj blog je še ena zgodba, še ena...

Tisti pogled. Tisti glas. Tiste tipke. Tiste napake. Tisti »glupi« goli. Tisti dež. Tisti penal. Tista izgubljena žoga. Tista »drseča« žoga. Tiste jezne besede. Tiste kaplje. Tiste grde besede. Tisti nedosojeni kartoni. Tisti igralski vložki. Tista tekma. Tisti dan....

Vsaka je posebna. Vsaka je drugačna. Vsak korak si probam čim bolj zapomnit. Vsaka beseda, ki ostaja nekje v zgodovini. Maska. Temperatura. Stopnice. Meni ljub sedež. Začnimo.Spet tisti trenutek…kje začeti, kje končati, kaj vse doživeti, da ne pozabiti?Tekma se takoj...

Začel se je pomladanski del sezone. Nekaj utrinkov s prvega treninga, ki sem jih ujela z vzhodne tribune, tokrat ponujam v blogu. Teksta ne bo, ker lahko vse izjave preberete, lahko pa samo napišem, da so fantje začeli z garanjem na zelo mrzli dan. Srečno, zdravo in...

Vedela sem, da slej ko prej vsak želi oditi. Da pride čas, ko veš da je dovolj in moraš nekje začeti znova. Končati staro poglavje, pomahati v slovo in se veseliti novega začetka.Vedela sem tudi, da ta čas prihaja, še vseeno pa sem do zadnjega upala, da imamo čas še...

Naj bi bil zadnji. V 2020. Ta moj blog. Tako specialen kot je. Tolikokrat oboževan, tolikokrat napaden. Tolikokrat trn v peti ljudem, ki potrebujejo več pozornosti, kot ga blog sam.Danes, več kot osem let kasneje ga še zmeraj s takim ponosom pišem. Ta moj del srca,...

Predzadnji po zadnji. Tekmi ob koncu leta. Pa še 20. december je.Za mene prvič, da sem tako pozno v decembru sedela na tribuni stadiona, pa vendarle upam, da tudi zadnjič. Izključno zato, ker si želim, da se to obdobje bolezni končno konča, da se vse vrne tja, kamor...

Kak začet, ko želiš vse ujet? Povedat kako, da žaljivo ne bo? Kako napisat, da si najbolj srečen človek na planetu, da si ponosen, da navijaš na najboljše na svetu? Kako naj drugače med vrsticami pišem besede, po tem ko sem videla toliko zmede? In naj vam priznam da...

Že celi dan slavimo. Že celi dan si pišemo o tem. Celi dan objavljamo, se veselimo, se spominjamo in se smejimo. A ta zadnji nasmeh, pardon smeh večera je pa zdaj najbolj sladki. Izjemna tekma, dva različna polčasa na Bonifiki. Na tekmi, kjer je darilo za ta zbrane,...

Pri izhodu doli ga zagledam. »Maš dva eura,« vprašam Tadeja. Ko mi pove, da ima, se zaženem po tistih tekočih štengah in že mu tiščim kovance v vijol'čni kapi, šalu in jopici pod bundo, kot se za današnji dan spodobi še posebej. Gospod se mi prijazno zahvali in ko mu...

Vedno sem bila prepričana, da se me določene stvari, ljudje, besede in dejanja, nikoli ne bodo dotaknila. Skoraj sem že verjela, da sem prerasla neke stvari, neke misli, neke stavke ljudi. Prepričana, da končno imam pa trdo kožo. Da me ne moreš več šokirat, da me ne...

Četrtek je. Dan za derbi. Snežna odeja že dva dni krasi naše mesto, naši izjemni nogometaši pa so se odpravili preko številnih občinskih meja na tekmo 15. kroga Prve lige Telekom Slovenije. Ko sem se še krepko v temi, z lučko v žepu, odpravljala na moje tri hribčke,...

So dnevi, ki jih nikoli ne bom pozabila. Ta, ta je bil spešl. Tak poseben, tak edinstven. Tako drugačen. Tako čudovit. Pa sem na hribčkih skoraj pristala na glavi, bradi, ta zadnji al pa na kolenu. Ko pa sem prišla na asvalt pa sem srečala meni tako ljubega prijatelja...

Ko sem zjutraj hodila po mojih hribčkih, štartala sem malo po sedmi zjutraj, sem se spraševala kakšen bo moj konec današnje poti in ali bo pogled na vrhu Kalvarije drugačen od prvega, na Piramidi. Ni bil. Že na Mestnem vrhu je bilo jasno, da danes z mojih hribčkov...