Ljudski vrt ima moč, ki je ne moremo opisati z besedami. Je kraj, kjer se morda izgubiš med sektorji ali pa najdeš najboljšega prijatelja.
A Ljudski vrt te dni sliši glasen, ampak res glasen aplavz le od zunaj. Ljudski vrt še do tekme z Aluminijem ne bo imel te čudovite, izjemne in ljubezni polne publike, ki bo dvigovala pulz.
A Ljudski vrt je spet videl zmago. Suvereno. Nič kaj vprašljivo.
Zahtevno in odločno srečanje. Nasprotnike spoštujemo.
Ne bojimo se jih. Vemo njihovo moč in občutili smo jo. V gosteh smo velikokrat sklonili glave. A se nikoli predali. Zmeraj verjeli. Imeli upanje in želje.
Včeraj sta, Žiga in Isaac, znova zabila. Vsak na svojo stran. Vsak v en gol. A zmeraj v pravega. Deljena polčasa včeraj nista delila nič.
Pozna se, da je ekipa vsak dan dlje skupaj in zdi se, kot da se njihova energija polni, navdaja z novim znanjem in predvsem povezanostjo.
To ekipo je tak fajn gledat. Imaš občutek, da točno vedo kam bo šla žoga in če ne bo šla, jo bodo našli.
Preprosto verjamejo eden drugemu in so si zvesti. Iščejo napake nasprotnika in se učijo popravljati svoje. So polni želje po dokazovanju in imajo pripravljene plane kako naprej.
Vedo, da še niso na mestu kjer bi radi bili, a da garajo vsak dan, da se bo to zgodilo.
Vedo, da je vsaka tekma izjemno pomembna, a tudi zahtevna. Kvalitete svoje se ne branijo in jo predvsem branijo. S svojo modrostjo in sedanjostjo.
Mladi so navdih, izkušeni pa trenutek samorefleksije. Imajo vse, kar potrebujejo veliki. In imajo najboljšo publiko na svetu. In tega, tega nam nihče ne more vzeti.
Bil je večer, ko ni bilo niti sapice. Le vonj poletja, pozitivna energija v zraku. Dišalo je po koncu poletja, ki želi še uspešnejšo jesen.
Gledat to ekipo je tako lepo, da še ko zjutraj jem zajtrk, pogledam kar lep del tekme. Preprosto se ne naveličam te sreče, ki vije iz njih. Plesa, ki se zgodi po golu. Nasmehov in tako velike radosti.
Takoj te nalezejo. Ko vidiš kako pomembna je samo povezanost in empatija ekipe.
Zmagaš, ker si pred tekmo vedel, da boš zmogel vse in še več. In ne samo to. Da boš pripravljen iti preko vseh preprek, da boš prišel na vrh. Tja, kamor spadaš.
Ob tem lepem večeru sem le hvaležna. Da sem lahko to tekmo videla v živo. Da sem lahko bila zraven. Da sem lahko slišala vse te besede. Bila del te zgodbe, ki bo za zgodovino.
Nekega dne bom pogledala nazaj, mogoče brala te vrstice in si rekla… verjela si in še naprej verjemi. Vidiš kam to gre.
Ko so vsi odhajali, ko so vsi kričali, ko so vsi besneli… sem jaz verjela. In zdaj sem prepričana, da sem imela prav.
Karkoli se bo kdaj zgodilo… prišla bom. Če le lahko in če le tako kot bi si želela.
Ljubezen ima ime. Vijol’čna družina. Povezana. Srečna in ponosna.
Zato vas, kot v vsakem blogu do zdaj vabim, da pridete 1. in 2. septembra 2026 v Ljudski vrt.
Na družinskem sektorju boste pojedli malico. Pod severno tribuno darovali kri. Tam bomo. Za vas, za vašo ljubezen in za njih, ker rabijo naš pogum in spoštovanje. Do življenja. Do prijateljstva.
Do srečnih družin. In kot sem v povedala v jutranjem videu na svojem socialnem omrežju: »Pokažimo Sloveniji in svetu, zakaj smo najboljši na planetu.«
Mežikam. 😉
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić