Select Page

Stali smo, ko smo bili prvi. Stali smo, ko smo dobili šest golov. Stali smo, ko je deževalo. V letališki stavbi. Stali smo, ko smo izgubljali tekme proti »malim« tekmecem. Stali smo, ko smo se uvrstili v največja tekmovanja. Stali smo, ko smo bili tečni, zaspani ali srečni. Stali smo tam, ker smo jim zmeraj želeli povedati, da jih imamo radi. Čeprav smo jim rekli samo dobro jutro. Včasih zaploskali. Koga objeli. Stali smo tam. Ker smo želeli, da vedo, da so nam v srcu, da niso sami. Stali smo, ker nam je mar in čeprav bo dan težek ko hudič, je bilo vredno stati vsako sekundo.

Kulisa petkovega jutra.

Vedno smo stali. Pa bomo stali. Ker smo stali, da smo stali. Za ekipo. Našo ekipo. Naša je in vedno bo naša. Ni popolna, trenutno ne daje golov, ker ji ne gre, ampak naša je. Vedno smo bili z njo in predvsem to noč sem želela, da vedo, čeprav večina sploh ne pozna mojega imena, da obstajamo navijači, ki nam je mar. Čeprav sem po dobri uri spanja šla na Piramido. Zdelo se mi je, da nikoli ne bom prišla nikamor. Gospa na poti s Piramide mi je rekla, da mi je kljub vsem preprekam ratala tudi Piramida. Ne, nisem po štirih na koncu pristala na Kalvariji, ampak mi je uspelo.

V obdobju suše.

Po dobrih dveh letih mi bo kdo morda rekel, da je to mala mal’ca, da me zdaj poznajo že vse srne in veverice. Da poznam vsak kamen in vse prepreke. Poznam. A pot je vsakič drugačna. Vsakič ima drugačno zgodbo in vsakič znova me prevzame kaj vse še nisem videla.


Zato je tudi vijol’čna zgodba drugačna in edinstvena. Čeprav smo štirje stali na letališču, je bistveno, da smo stali. Ker smo navijači. Ker imamo radi ta klub. Naš je. In zdaj življenju ubira čudno pot.
Seveda vsi komaj čakajo, da obirajo meso s kosti, dejstvo pa je, da včasih v življenju pride do padcev. Si predstavljate da bi tisti dan, ko sem dala dol gips, obupala in nikoli pobrala sebe in stopila na noge?
Življenje ima številne bitke. Življenje pa vendarle vedno da toliko kot zmoremo.
NK Maribor je bil, je in bo moj klub. Tu po play offu bom stala na letališču. Sredi noči ali sredi dneva. Ni važno. Nikoli nisem gledala na rezultat, ampak uro prihoda.


To so naši fantje. Ne glede od kod prihajajo in kam gredo, naši so.


Prebrala sem že toliko teorij zarot in ne morem se nehat smejat užaljenim tipkarjem, ki so s svojo aroganco, nesramnostjo in velikimi črkami, izumili vse teorije zarote sveta. Ne morem se nehat čudit ljudem, ki verjamejo vsem govoricam in predvsem se ne morem nehat čudit, kako lahko sovražen, hudoben in nesramen je lahko ta svet.
Zaradi enega rezultata. Zaradi nekaj spodrsljajev.

Štirje smo prišli. Malo.

Ljudje hodimo v službe. Gladko mi zmanjka kdaj kakšna številka ali imamo kakšno preveč. Zgodi se, da bi morala kaj narediti drugače, vendar v danem trenutku naredim tako kot mislim, da je prav. Zato, ker se zavedam svoje ranljivosti, spoštujem svoje delo in delo drugih.


Stanje je slabo. In ko je slabo, smo ranljivi. In ko smo ranljivi, je fajn, da imamo nekoga, ki v nas verjame.
Ampak te dni je važno samo, da se pljuva, žali in komentira. Važno je, da zmaguje »svoboda govora« proti »svobodi sprave.«


Gremo naprej. Verjamem, da bo na poti navzgor potrebno prehodit še veliko korenin, kamnov in morda kdaj preskočiti kakšno kačo. Zavedam se, da je pred nami leto, ki bo težko, zahtevno in predvsem strmo. Zavedam se, da je naš Maribor v težkem položaju, v katerem pa se je nekoč že znašel. Pobrali smo se skupaj in tudi tokrat se bomo pobrali skupaj.
Sedela sem na tribuni, ko smo se borili za obstanek, sedela sem na tribuni, ko so vsi hoteli vrnit letno karto.

Moj fotoaparat je tako videl prihod letala.

Nekak pač mene ne odženeš kuj tak. NK Maribor je Dom prvakov. Je kraj, kjer se rojevajo, a tudi umirajo sanje. Da se rodijo nove. Je kraj, kjer srečaš najboljše prijatelji in po tekmi lahko dobiš fotografijo z ljubim igralcem. Je kraj, ker smo se našli ljudje, ki nam življenje zmeraj ne podarja sladoleda, ampak včasih moramo pojest kdaj tudi kakšno limono.


Ne rečem da je fajn, vem pa da bo še fajn. Ne rečem, da se je lahko pobrat, a vem da se da. Ne rečem, da mi je vseeno, vem pa, da smo tukaj, ker vemo da lahko bolje.
Poraz v Helsinkih je bil otopela zgodba nesrečnih situacij.


Danes je nov dan. Fantje so nekaj minut pred 2h varno pristali. Vedno znova sem hvaležna, da pridejo varno domov in da jih čaka nova priložnost, nov izziv.

Nočni posnetki imajo tokrat drugačno konotacijo.

Ko me je življenje najbolj bolelo, ko sem zapirala številne zgodbe v svojem življenju, je tukaj bil NK Maribor. Nikoli ni nič vprašal, samo sedela sem lahko zraven njega in bolečina je bila zmeraj manjša.
Zdaj moj NK Maribor boli. Ne bom spraševala, samo sedela bom zraven, da bo vedel, da ni sam. Kot sem ponoči stala. Ker sem tu, ker vem kako je biti sam. Ker sem tu, ker te imam brezpogojno rada, kot imam rada Tadeja in Mejota in vse tiste, ki me imajo radi.


In kot imam rada njo. Je moj svet in moj velik ponos.
Vijol’čna kri za vse ljudi v enajsti izvedbi se vrača kmalu. 29. in 30. avgusta 2022. Pod severno tribuno. Tam bomo in pokazali bomo, da skupaj eno smo.
Z ljubeznijo.
Ona, ki ima vijol’čno kri.
MalaMo. :*