Morda ti ne uspe obdržati večno nepredvidljivega dva nula. Mogoče remiziraš z vedno zanimivim Celjem. Mogoče se odpre in odpre, pa zapre. Ampak veš kaj? Ko je vsega konec, ko se sprehodiš proti avtu, stojijo tam. S flumastri, z majicami in dresi. Mladi in malo mlajši. In kličejo tvoje ime.
Če ga ne poznajo, se ga učijo. Želijo fotografijo. Želijo si spomine, s teboj, dragi bojevnik. In čeprav si si želel zmago in si jo zaslužil, si na koncu v vseh primerih zmagal.
Imaš izjemne navijače in imaš srce. Ki čuti in ve kako naprej. In ko so nasmejani otroci odhajali, ko so zadovoljni starši gledali prihodnosti na poti, sem se zavedala, da je samo to pomembno.
Da nisi sam. Da imaš koga vedno, ki verjame vate. Ki ceni tvoj grb spredaj in priimek zadaj. Ki ti je predan. Ki te je vesel, ki si mu idol.
Prelepa kulisa pred tekmo, ki je prinesla spoznanje, da je lepo narediti en pol krog, ker srečaš toliko čudovitih in krasnih ljudi.
Da lahko na svoj sedež hodiš eno uro, pa še te hitiš malo višje, ker te čakajo sončki, ker ko prideš na tribuno si hvaležen. Za njih. Ki te pozdravijo z nasmehom. Ki so srčno veseli, da te srečajo. In ki jim priporočaš, da pišejo loto.
Nogomet je ena taka krasna zgodba. Ena taka lepa misel. Je ena taka velika sreča. Je prijateljstvo. Stkano v misli kako življenje lahko prinese toliko čudovitega. Na en kup. Za en aplavz. Za eno misel. Za eno upanje. Za aplavz. Za srečo.
Življenje mogoče izbira kako preživeti, sami pa izbiramo kako bomo živeli.
In ko stopim po stopnicah in vidim vse te lepe obraze, ko stopim po teh stopnicah, da pridem do prelepega sedeža, ki ga objemam, vem, da je vedno znova tako lepo priti domov.
Da je tako lepo videti vse te čudovite obraze, ki prinašajo k meni nekaj, kar včasih pozabljam. Vrednost. Biti. Živeti. Imeti radi.
Tekma, ki je bila polna zanimivega, veliko dobrih poti in še več nepredvidenih nevidenih odločitev. Tekma, ki me je še enkrat naučila, da so mene fuzbal drugače učili in ne, je ofsajd, tudi če ga nekdo ne piska. In ja, je faul, tudi če ga nekdo ne vidi. In ja, gre se ven, če se ne more noter ostat.
In ja, moram se že enkrat sprijaznit, da jaz to vse drugače gledam. In da sem se jaz drugače učila. Ker ko misliš, da ne more več bit hujše, začneš prosit za Čehe. In to res prosit.
Oh, kako zanimivo je življenje, ko ljudje pozabijo učbenike doma.
A je tudi pestro, ko se zaveš, da se na koncu lahko objamemo, ker smo prijatelji. In ko vidiš toliko ljudi, da si hvaležen, da si izbral to pot.
Moja pot je mogoče pestra v vseh oblikah, ampak saj sem zmeraj želela imet izzive. In vedno bodo del mojega vsakdana.
Ker življenje je, da smo prijatelji drug drugemu in da smo sonce na koncu tunela tistim, ki jočejo sami.
Včasih me je strah smrti, včasih se bojim teme v zgodnjem jutru na Piramidi, a mislim, da je strah postati osamljen v svetu polnem ljudi največji strah, ki ti ostane.
Zato ponudimo roko. 29. in 30. avgusta se dobimo, pod severno tribuno, na stadionu Ljudski vrt. Pridimo, stopimo skupaj in darujmo kri. Vijol’čna kri za vse ljudi se vrača.
Potrudili se bomo, da boste doživeli najlepši dan. Bodite z nami. Če ne bo šlo, pa mi javite. Da vam pošljem kakšno grafiko, da poveste naprej.
Hvala vsem, ki te dni tako z roko v roki hodite z mano po tej moji poti, ste moja leva roka in moj tihi glas. In hvala vsem, ki vam je mar.
V srcu ste mi. Hvaležne vam bom zmeraj.
Z ljubeznijo.
Organizatorka, ki odšteva.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić