Sem večni realist, ki se tepe s sanjačem in optimistom. In sem navijač, ki se ne pusti motit, ko sanja o visokih mestih na lestvicah, novih točkah in priložnostih.
Tudi rada (očitno zelo instinktivno) včasih vsipam po mizi ko nekaj razlagam ali sem preprosto vesela. Al pa če vidim nekaj, kar sploh ne pričakujem.
Še najbolj pa je zanimivo, da zadnje čase samo gledam in se sprašujem od kod kaj prihaja in kam kaj gre.
Luže v Domžalah nas znova pričakajo in končno ne bo deževalo.
Ekipa tv prenosa ureja še zadnje malenkosti ko sedem na tribuno in opazujem ekipe kako pridejo najprej pogledat igrišče, sledi ogrevanje in sodniki z ekipami prihajajo na igrišče.
Ko se imaš fajn, čas gre prehitro in tokrat je tako tudi ko igra postane zanimiva in začnejo padati goli. Kar pet jih je bilo in Menno ni pobral žoge iz svoje mreže. In uf, to še ni bilo vse.
Po Rokotovem golu je padel najprej rdeči karton za domačega golmana, sledil je izjemno natančen Rokov gol, pol so pred polčasom domačini Radomljani ostali še brez enega igralca in drugi polčas…no, tu se je pokazalo dvoje.
Da domači se vendarle ne bodo predali. Navijaško prcanje je bilo zanimivo kot že dolgo ne. In ja, Nemanja, Jan in Luka B. za prvenec in peti gol na včerajšnji tekmi.
Pri vsem skupaj srčno rada opazim nekaj malenkosti, ki me znova navdušujejo. Kako prijateljski je Rok kot kapetan. Vsakega objame na koncu. To nam je od nekod znano, ne?
Kot drugo, kako je bilo veselje po vsakem golu. Kot da bi bil prvi. Za vsakega. Kakšen žar v očeh vsakega od strelcev in vseh njegovih soigralcev.
Včeraj sem videla ekipo.
Včeraj sem videla sijaje v očeh vseh.
Včeraj sem videla to ljubezen in predanost. Ne, končno nam je uspelo, ampak uspeva nam. Trud in garanje končno dobiva sliko in ime. Ni samo črno bela televizija. Ni samo radio brez zvoka. Ni samo telefon brez internetne povezave.
Včeraj je imela igra neverjeten smisel. Zdi se mi grdo podcenjevati igralce, ker so imeli na igrišču dva več od nasprotnikov. Tudi tako moraš znati igrati. Tudi tako se moraš znati boriti. Tudi tako moraš znati zmagati.
Ker domačini se niti za sekundo niso predali. Borili so in grizli. Verjamem tudi, da so si želeli. In če kaj vem, kako je vse to in ne dati gola in po možnosti še izgubiti.
Zato sem prvič naredila nekaj, kar nisem naredila še nikoli. Postavila sem se pod semafor. Na srečo ga še niso ugasnili, kar se v Domžalah vedno zelo hitro zgodi. Rada bi se vedno spominjala te res težke in zahtevne tekme.
Kjer je Maribor presenetljivo dobil samo en karton in tudi navijaško pričakujem veliko razliko v kazni.
Presenečeno sem strmela v to tekmo, ker takšnih sodniških kriterijev nisem videla še nikoli in presenečeno sem navdušena, da se je enkrat zadeva obrnila k nam. Ne, ker smo mi. Ampak, ker je bilo končno pošteno.
Končno sem doživela, da je bilo srečanje na nivoju lige, kot si jo zasluži. Nismo čakali na veljavne gole, vse je potekalo gladko. Vse je bilo po pravilih.
Včeraj sem gledala fuzbal. Jaz sem to tak pogrešala. To včeraj je bil deseti krog, oh te desetke, ki ga ne bom pozabila.
Lepo se zadeva počasi povezuje, združuje in dviguje. In predvsem je videt te krasne nasmeške. Tudi kasneje na izjavah je bilo vzdušje tako lepo. Naš novinec Luka je kar žarel.
Želim si, da bi to trajalo večno…in še in še si bom to želela in verjela in še naprej verjela.
Bil je krasen konec dneva, ko so se barve mešale na nebu in vedele, da so naše. Bila je nedelja, ko smo se s petko odpravili domov. Mogoče je zmagalo malo vraževerja ali preprosto samo to, da je vse lažje, ko nekdo preprosto v tebe verjame.
Če kdo, vem to jaz. Ki vztrajam tudi takrat, ko lije kot iz škafa ali pa telefon vrže kar nekam.
Lepo je bilo to včeraj. In še nam bo lepo. Čez 13 nas čaka Nova Gorica. Do takrat nas čakajo opravki in veliko malenkosti.
Hvala, ker verjamete skupaj z mano. In hvala, ker ste ponosni.
Vijol’čno sveti se nebo. Ne, ne bomo se predali. Zmeraj bomo z ramo ob rami skup stali (tudi če smo nekateri mali). In dokler bomo živi. Skupaj sanjali.
Največji v državi nogometnega ponosa. Ponosna.
Z ljubeznijo.
To smo mi. Eni in edini.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić