Ujamem se v misel, da je bil včerajšnji večer opomin, da smo ljudje.
Tisti, ki ne morejo, pa bi radi. Tisti, ki lahko, pa nočejo. Tisti, ki želijo biti zvezde, a ostajajo v povprečju. Tisti, ki se izgubijo v množici in tisti, ki jih v množici vidiš že na daleč.
Kot najstnica sem nekoč sredi, presenetljivo, košarkarske tekme našla obraz, ki mi je bil izjemen. Veliko let kasneje sem takšen obraz našla sredi odbojke.
V nogometnem svetu sem videla že veliko takšnih in drugačnih obrazov, korakov in slik. Eni ostajajo, eni odhajajo, eni so mi v srcu, do enih ne čutim simpatij.
A vsi skupaj so v eni krasni zgodbi. Življenje. Ko sprejmeš kaj ponuja, odpri roke in reči hvala.
Ko vzame, se nauči, prevzeti odgovornost in pojdi dalje. Nauči se biti zmotljiv, predvidljiv in ranljiv. Nič ni narobe, če padeš. Nič ni narobe, če ne zmoreš.
Dokler se ti ne zgodi, da preprosto ne čutiš. Da si morda otopel, zgubljen, morda utrujen.
Vsak nosi vsak dan svojo bitko življenja. Težke so. In ne poznamo jih. Za obrazi smeha in čudovitih fotografij in video posnetkov spleta skrivamo življenje, ki mineva.
Težko bomo na splet kdaj objavljali kdaj nekaj, kar ne želimo.
Včeraj se nisem želela skriti. Iskreno sem čestitala navijaču Kopra. Všeč mi je Bonifika. Zmeraj mi je bila. Še ta stara, ko sem se spraševala kaj se bo zgodilo s tisto tribuno. Rada imam obalo. Fajn je ob palačinkah srečat prijateljico in fajn je, ko te z busa pozdravijo ljubi ljudje. Presenetljiva se mi je zdela provokacija dveh najstnikov pred tekmo in izjemno hvaležna sem bila pozdrava človeka od katerega to ne bi nikoli pričakovala. Tribuna me je spomnila kakšna ne smem biti in Viole kaj zmorejo glasovi iskrene navijaške pesmi. Včeraj sem se naučila, da je prav da se tudi jaz kdaj pa kdaj ustavim. Ni osebno. In ni za te, Mo. Pozabi. Ti nisi takšna.
Koperska (namerno z e-jem) zgodba je dobila epilog kot si ga nismo želeli. Zadnje minute so bile infarktne. Tudi tekma je povzročala nemir. A naj bo iskrenost tista, ki nas bo peljala korake višje. Ki nam bo odprla oči, da bomo danes boljši. Danes, ko mi kapljice padajo na šipo oken in me spomnijo kako zelo rada imam dež. In ta me spomni. Kako obožujem fuzbal.
Kako sem se peljala kilometre daleč, da bom ob svoji ekipi. Kako ponosno pridem s šampionsko majčko. 16 naslovov. Po vseh teh bitkah. Po vseh teh norih letih.
In blog 1100 ko gol Rokota ni bil dovolj. Za dovolj smo rabili več kot premalo. Ko se mi je zdelo, da smo se v krogu sprememb izgubili do te točke, da se zdaj lahko znova najdemo.
Se objamemo, si pošteno stisnemo roko. Po tekmi. Prijatelji. Si priznamo, da je bilo slabo, a to ni razlog, da smo slabo. Da smo lahko samo še dobro. Da bomo naredili drugače. Da se bomo zbudili in verjeli, ker lahko verjamemo. Ker bomo še naprej pošteni, ker imamo to v krvi. Ker bomo še naprej dvigovali glave po porazih, ker znamo cenit zmage.
Ker smo ekipa. Eno. Smo. Ker smo tisti, ki se ne pustimo zmesti, ko se zmedemo in čeprav si dovolimo biti ujeti v provokatorske zgodbe klovnov raznih cirkusov, se zavedamo, da smo boljši. Da znamo boljše. In da bomo jutri boljši.
Vzemimo si čas. In bodimo. Ljudje. Prijatelji. Podporniki. Navijači. Bodimo družina. Še naprej. Gremo naprej od koder smo končali. In zmeraj, ampak zmeraj, bodimo iskreni. Ker nam skupaj res gre dobro. In fajn se imamo. In smo dobri ljudje. In imamo klub, ki je vreden zavidanja.
Komaj čakajo na naše napake. In komaj čakajo, da pademo.
Pozabili so pa eno. Tolikokrat smo že padli, da se znamo pobrat in kakšni smo ko se poberemo?
Preštejte lovorike.
Vrnili se bomo. In po tem bomo še bolj cenili nežni veter, kaplje dežja in slovensko sonce.
Ko skoraj deset let in pet mesec kasneje še zmeraj vztrajam…
In čez točno 4 tedne…vas objamem…Vijol’čna kri za vse ljudi enajstič! Dva dni. Ena zgodba. Za življenja. Za spomine.
In jutri se spomnite…na obletnico. Na dan, ko sta ugasnila dva naša življenja. In vi? Vi živite. Cenite to. Vsak dan. Izbirajte modro. Korake. Prijatelje. Spomine.
Z ljubeznijo.
Vijol’čnejša.
MalaMo. :*