Veter z dežjem škropi moje spete lase, ko hitim proti vhodnim vratom in ga čakam. Trudim se v polomljeni hrvaščini, a vem da me izdajajo čustva. Vesela sem.
V pričakovanju jutrišnjega in torkovega dne in srečna zaradi večera, ki je za nami.
V Fazaneriji nikoli ni bilo lahko, pa tudi tokrat ni bilo.
Gledati nerazumljive odločitve, izjemne Mennotove obrambe, borbe za vsak centimeter igre in pol končno. Padel je. Tista tišina. In tista sreča.
Gol. Ta tako zelo pomemben gol. Eden. In edini. Je ostal. Do konca. Do konca te drame, kjer je nogomet imel ime. In priimek. Baturina.
Kjer se je misel izgubila v želji, upanju in veri. Veri, da lahko uspe, veri, da bo uspelo. Veri, da si zmagal.
Pred polnim stadionom.
Kjer se na trenutke nisi mogel nehat smejat, ker ti kaj drugega ob vsem absurdu niti ni ostalo.
Hvaležnost za prijaznost, za Radensko in prekmursko gibanico pa ostaja. Hvaležnost, da po spisku postane spisek in da je bilo vredno stat celo tekmo.
Za to suho srečanje. Za to zelo zahtevno srečanje. Za to borbeno srečanje.
In za srečanje, kjer se še enkrat znova sprašujem pomen tehnologije in vseh dejavnikov, ki vplivajo na njeno delovanje.
Še eno srečanje, ko se sprašujem o pravici in poštenosti, složnosti in iskrenosti.
Ta tekma me je naučila, da s pogledi največ povem. In s prijazno besedo pridem uspešno na cilj.
Kljub hudemu nalivu sem srečna, da sem varno doma in da lahko pišem te vrstice.
Ponosna na fante, ki so odgarali zelo taktično zahtevno tekmo. V Murski nikoli ni bilo in ne bo lahko. A je vedno vredno.
Nekje vmes sem se zalotila z določenimi vprašanji in hvaležna sem, da sem na koncu odgovore tudi našla.
Ta zmaga je na nek način poklon in vijol’čna preproga dnevoma, ki prihajata.
Vijol’čna kri za vse ljudi 2022 se začenja že čez nekaj ur. Ob 7.30 odpiramo vrata prvim krvodajalcem prvega dne, ki se nadaljuje v drugi dan.
Pridite, še ni prepozno. Čaka vas unikatna majčka, ki je ne bo nikoli več in še krasne malenkosti, ki pridejo zraven.
Pokažimo kako srčni in predani smo. Kako radi pomagamo in zakaj smo skupaj eno.
Ne pozabite povedat naprej in lepo vas bo videti.
V srcu ste mi. In hvala, ker ste.
Na snidenje jutri in v torek.
Bodite plemeniti z nami.
Z ljubeznijo.
Ponosna organizatorka in srčna navijačica.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić