Na tankem ledu

Kako hitro pade udarec. Kako hitro pride žvižg. Kako hitro pride kričanje. Kako hitro pride žaljenje. Kako hitro se pozabi. Kako hitro se ne odpusti. In kako hitro postanejo ljudje čisto drugačen odsev sami sebi.
Ne morem verjet kako dolgo sem si zatiskala ušesa, kako dolgo sem skupaj stiskala dlani. Dokler nisem dobila piva na noge in dokler mi ni bilo dovolj. Ker vse ima svojo mejo. Vse ima svoj konec.

Koliko sramotnih besed sem slišala. Koliko žaljivk sem mogla prenest. Pa otrok še v šolo ne hodi, pa svojim igralcem žvižga. Svojim.

Dajmo si razjasnit eno stvar. Ko pride igralec v Maribor želim takoj vedeti kdo je. Od kod prihaja. Kdaj ima rojstni dan in na kateri poziciji bo igral in komu je morda podoben. Danes, ko začenjam pisat je še danes, sem se za skoraj pol ekipe spraševala kdo so. Učim se. Vsak dan se učim imena teh fantov. Skoraj vsak dan je kak nov, pa še Žugi je odšel. Imamo kup poškodovanih izkušenih igralcev. In tukaj imamo novince, ki so komaj stopili skozi vrata in igrajo. Koper. Evropa. Derbi. Novinci! Veste njihova imena, številko dresa?

Pojma nimate. Ker jaz tudi nimam. In ne bom še mela tak hitro. Ker ne gre tak hitro. Gospod za mano je svojemu še ne šoloobveznemu sinu povedal, da na igrišču ne pozna ne golmana, ne nikogar drugega. Nikogar drugega! Desno od mene so sedeli ljudje, ki so v prvem polčasu videli porazni Maribor, kar je verjetno botrovalo dejstvo, da so spili več piv kot včasih cel bus na kakem gostovanju. In to še ni vse.

Gospod na desni mi je pojasnil, da smo nergači tisti, ki ne razumemo fuzbala in o njem nimamo pojma. Naj razjasnim, da ko sem prišla na tribuno, ni vedel niti kateri je njegov sedež. In lahko samo uganete na katerem je sedel.

Ta tekma je bila dokaz, da mi tem novincem, mladim fantom ne damo niti priložnosti. Pardon, ne date. V prvem polčasu sem gledala taki fuzbal, da stoj pa glej, Jan je vlekel najprej svojo vijol’čno četo in šlo je super. V gol ne, a bil je krasen nogomet. Viole so igralce s Finske videle bore malo. V drugem se je isto zgodilo za naše fante. Ki so hitro prejeli prvega in pol še drugi gol. Od prvega prejetega gola niso imeli več šans, da bi jih kdo vzpodbujal. Tu obstaja Ampak. Dajmo napisat z velikimi črkami. AMPAK. VIOLE. To danes je bilo več kot mojstrsko. Kaj delajo Viole zadnje tekme je izredno. Noro. Čudovito. Pojejo in pojejo in pojejo. Pa to se ne ustavijo. Imajo svoje pesmi in ne nehajo. Ekipa dobi gol. Dalje pojejo. Vzpodbujajo. Navijajo.

Tekme je konec. Zgubijo. Dalje pojejo. Navijajo. Igralci gredo do njih. Oni dalje pojejo. Vzpodbujajo. In potem pride drugi ampak. Ta bo mali ampak.

Pridejo proti vzhodu. Svoje faše pred tem že trenerski kader. Še pred tekmo so bili največji in najboljši. Po tekmi upaš, da so spili vsa piva in da je večina tak že šla. Ker to ni bilo ničemer podobno. Ničemur.
S čim si je kdorkoli od njih to zaslužil? S čim? Ker imajo nove igralce? Ker se uigravajo? Pa eni so z nami par dni. Pa kaj vi, ko pridete v novo službo ste genij na svojem delovnem mestu in podjetju prinašate 100 tisoč eurov profita al kaj? Tako ste genijalni drugi dan, da bi lahko že šli na še boljše mesto, ker ste tak genij? Povejte mi, rada bi vedela.

Rada bi vas razumela. Čez 300 komentarjev pa še domov nisem prav prišla. Jaz, ki sem po tekmi pozdravljala nogometaše, se jim hvaležno nasmejala. Enemu sem se priklonila in zaploskala. Sočustvovala s fantom, ki je šepal in bila hvaležna za vsakega posebej.

V naslednjih dneh si bom vzela čas in jih spoznala. Rada bi jih poznala ne samo po priimkih, ampak po tudi njihovem načinu hoje, igre in obnašanja. Želim si spoznati njihovo naravo in veselim se, da bodo še boljši.

Ne more en mlad fant razvit svoje igre, če pa se ga za vsako podajo zatre v kali. Ja, delamo napake. Vsi jih delamo. In jih bomo delali.

Fantje so si zaslužili vsaj remi. Polčas je bil njihov. V drugem po prvem golu niso imeli niti ene male šanse. In vzhodna tribuna jim je niti za sekundo ni dala. Niti za sekundo niso imeli možnosti, da bi se borili, ker so se lahko upravičeno bali kako bo reagiralo več sto ljudi, ki so njihovi navijači. Dajte te v ene tri narekovaje.

Toliko selektorjev, pa skupaj niso za enega dobrega igralca. S pivom in cigareti in ogromnim znanjem. Gospa, jaz sem bil fuzbaler.

Super gospod, jaz tudi grem vsaki dan na tri hribčke pa za to nisem drevo.

Pišem kot stroj. To pomeni samo eno. Jezna sem. Na fante sploh ne. Nimam jim kaj očitat. Včasih so imeli igralci navijače za dodatno vrednost. Imajo jo. Na njej piše Jug. Na zahodu je mirno, na vzhodu pa je primerno kakšnemu drugemu svetovnemu stanju.

Fantje rabijo podporo. Če želimo igrati evropska tekmovanja rabimo predvsem navijače, ki bodo razumeli in čas, da fantje spoznajo eden drugega. Se naučijo igrati eden z drugim. In predvsem da se naučijo igrati ta naporen tempo. Ker se zdi, da komaj pridejo s tekme, jih čaka že nova. In tega ni videt konca. In ja, profesionalci so. A ne delajo za 500 tisoč na minuto in nimajo za seboj kup opreme, ki bi jih regenerirala, še preden bi prišli z igrišča.

Imamo mlado ekipo. Imamo neuigrano ekipo. In imamo trenerja, ki je postal srnica. Okoli njega pa na stotine lovcev, ki komaj čakajo, da v njega nastavijo svojo jezo. Ne razumem. Ne sprejemam.
Gospoda Karanovića in njegove pomočnike spoštujem od prvega do zadnjega. Za nas so naredili izjemne zgodbe. Brez njih danes v takem tekmovanju sploh igrali ne bi!
Zato prosim, lepo prosim vse, dajte jim čas. Bodite potrpežljivi in prosim, lepo prosim, nehajte jim žvižgat. Imamo čudovito ekipo. Fantje imajo ogromno talenta. In radi bi ga izrazili. Znanja, želje in moči so pokazali v prvem polčasu ogromno.

Vijol’čni dres se je še enkrat znova pokazal za zelo težkega.
Tribuna je pokazala svoj obraz. O nedelji sploh nočem razmišljat. Na zadnji evropski tekmi se bo videlo na čem smo.

Razumem, da sem slab človek, ker se ne strinjam s tržnico na tribuni in ker ne razumem, da ne morem v miru tekme pogledat, ker nekdo še ni spil svoje doze. In ja, prenesla bom vse žalitve na svoj račun. V 13 letih sem jih prenesla že mnogo.
Da pa ste z vstopnico dobili pravico, da jih imate za slabe, pa nikoli ne bom.
Srčno, ponosno in hvaležno vam bom ploskala, ekipa. Na derbiju in naslednji petek na letališču.
Jaz vem, da bo še vse dobro. Prej ni konec.
Ponosna sem, da sem navijačica NK Maribor.

Vzdržite se žalitev na moj račun. Tudi jaz sem morala. A sem ponosna nase.
Ker po vseh teh letih eno vem…ko smo skupaj, zmoremo.
A kaj bi to govorila ljudem, ki še ovinka ne zvozijo, ko stopijo po štengah ko pridejo s stadiona.
Z ljubeznijo.
Ona, ki ne sprejema »luft« selektorjev.
MalaMo. :*