Ko solze močijo obraz in ko se hočeš skriti pred bolečino srca, potem veš, da ni šlo več. Preprosto se nisem mogla več skrivati za oklepom občutka, da zmorem vse to prenesti pokončno, dostojanstveno in višinsko višje, kot sem.
Mo, padla si. Preprosto si padla, ker ne razumeš. Kako bi, ko pa gledam to večno agonijo, gola pa ni. Ni gola. Kak ni gola? Toliko borbe, zagnanosti in volje. Pol pa se malo obrne in prvi, pa drugi. In derbi, ta meni že dolgo ne več ljubi derbi, je izgubljen.
Kje se izgubi tista statistika veličine in kaj se je zgodilo s »sreča spremlja hrabre«? Kaj smo naredili narobe, da smo tu kjer smo zdaj in zakaj, ampak vsaj enkrat, ne sodijo pošteno? Nam, »Kalimerotom,« ki komaj čakajo, da nam zarinejo nož tja, kjer smo edino ranljivi. V peto srca. Ki komaj čakajo, da pokažejo česar ne boste prebrali v nobenem učbeniku, verjetno pa tudi ne slišali na nobenem seminarju.
Če določene stvari ne bi bile prepovedane, bi bil včerajšnji derbi popolnoma drugačen. In ker so določene stvari dovoljene, je takšen tudi bil.
Zagotovo je slaba reklama za določene akterje, ki si takšnih napak, žal, ne bi smeli privoščiti. Prepričana sem, da je na vaških sojenjih stokrat boljše, z vsem spoštovanjem do le-teh.
Nima smisla pogrevat te vrele juhe, ki vre že od začetka te sezone, ko pa vsi samo vidijo točno to kar želijo videt.
Moj vidik je bil bolj umirjen, čeprav zelo pester in občudovanja vreden. Dostikrat se moram zadržat, da sem tiho in to tekmo sem v večini primerov, uspela umiriti predvsem sebe.
Kaj se je dogajalo v zadnji zgornji liniji tribun ne vem, bilo je pa predvsem zelo pestro in fajn bi bilo, da bi obleka res naredila človeka. Ker če je pol krivec nekdo s pivom, ki mu prilivaš olje na ogenj, se zamisli. Kriv si isto, kot tisti, ki mu je dvignilo plafon.
Žal ne vem kam gre naša pot, smo le zadnji na lestvici, prepričana sem pa, da bo vijol’čna, rumena, bela in uspešna. Sprašujem se kdaj se bo končno to končalo in res bi rada videla spet kaki gol v Domu prvakov. Fantje bi si to zaslužili. Zaslužil bi si ga spoštovanja vreden trener in vsi, ki delajo to ekipo našo.
Poudarek je na NAŠO. To je naš klub. Vedno sem ga imela rada. Vedno je bil moj. Dal mi je svojo dušo, jaz njemu svoje srce. Ostajam zvesta, sredi noči, ko večina že spi, moja kosmata budilka pa od štirih do mene ne bo imela usmiljenja, enkrat do šestih pa upam da pozdravim Piramido. Ki me vsak dan pozdravi z nasmehom, mirom in ljubeznijo. Ko pridem na Mestni vrh vedno obstanem na posebnem delu. Tam je Ljudski vrt tako posebno lep. Tako magičen. Od njega se poslovim z vrha desno od šteng in se mu zahvalim, ko grem mimo njega slabo uro kasneje. Moj Dom prvakov. Tu sem tak rada. Tu je tak lepo. Pred tekmo toliko krasnih prijateljev, še več po tekmi. Toliko prijetnih besed, mnenj. Pa še kakšen stisk roke, objem. In po šoku še aplavz. Drži se Max, radi te imamo. Naš si in v srcu si nam.
Življenje te dni ne piše ravno pravljice in to sovpada z našim razpoloženjem. Pozicije navijači nismo navajeni in dejstvo je, da so pričakovanja zmeraj večja kot jih imajo ostali. Ko stopiš skozi vrata je cilj samo eden. Biti in ostati prvak.
Zmeraj ni lahko. Nikoli ne bo. Zdaj je res težko. Vsi se borimo. Vse nas je verjetno tudi malo strah. Pozabili smo na ideale in bojimo se kaj bo prinesel nov dan. Stojimo za svojimi besedami in upamo, da bodo slišane.
Ne vzemite nam trenerja. Ko sem videla parolo in skandiranje trenerju, me je ganilo. Že zjutraj sem prebrala nekaj res posebnega. Čeprav nisem v odgovor napisala, bom zdaj. Od ganjenosti sem jokala ko dež.
Prosim, dajte čas gospodu Karanoviću in ekipi. Dajte jim čas, da sestavijo ekipo, strategije in da se počasi poberejo. Ker če kdaj, je zdaj res popolnoma zgrešeno reševati nekaj na silo. Imejmo upanje. Imejmo željo. Predvsem pa imejmo skupaj moč.
Te dni berem aktualno knjigo slavnega Zlatana Ibrahimovića, najbolj znanega švedskega nogometaša, ki se je večno boril z vsem kar je obstajalo. Knjiga me navdušuje, ker brutalno iskreno razlaga nekaj, česar bi se moral sramovati. Pa se ne. To je on. Popoln v tem kar je in bo. Čeprav je tudi njega strah. Ko si enkrat 40 in ne veš kaj te čaka v novem dnevu.
Zato moji šestnajstkratni prvaki. Tu smo. Radi vas imamo. Skup bomo nekak sfurali vse to. Rada bi vedela od kod prihaja vse to in kdaj se bo končalo. A hkrati nestrpno pričakujem, da se bomo spet skupaj veselili. Enkrat bo konec. In enkrat se bomo objeli brez solz žalosti.
Ne pozabimo koliko lepega smo skupaj preživeli in koli lepega še prihaja.
Po vseh norih tednih pa čez 21 dni darujemo kri. Pokažimo kdo smo in kaj smo. Vijol’čna kri za vse ljudi se v enajsti verziji vrača pod severno tribuno stadiona.
Bodite z nami, prijatelji.
In vljudno vas prosim. Ustavite tipke, če ne znate napisat nič lepega. In prosim, zaprite internet, če mislite, da ste najboljši selektorji.
Moja ekipa bo vedno moja. Hvaležna, da je moja in hvaležna, da me je vzela za svojo na tem prelepem stadionu.
Solze se bodo posušile. In mogoče bom čez eno uro vendarle lahko zaspala za dobre tri ure.
A pustite mi to žalost. Pustite mi, da mi bo hudo. Ker preprosto mi ni vseeno. Za vse njih, ki so tu, da se borijo.
Vem kako je težko, ko ti mečejo kamne v glavo. Zato vas prosim samo eno stvar. Iz njih naredite palačo. Potem, potem pa trpamo do kraja.
Z ljubeznijo.
Moji ekipi iz srca.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić