Jug Jugu Jug

Kontrola je zgubila kontrolo, ko se je kontrola zavedala, da se ne more več kontrolirati, ker je bilo med kontrolo ugotovljeno, da kontrolor sploh ne ve kaj je kontrola.

Res je bilo lepo. Lepo je bilo. Jojo pa Kristjan Čeh. Pred tekmo sem srečala toliko izjemnih ljudi. Na tribuni, na ploščadi vzhoda. To so bili tak lepi trenutki, da si rečeš…vau, kak je lepo tu pri nas.

Čeprav imam občutek kot da sem na požarni vaji, je vse še nekak ok. Pol pa se začne. Ni karton. Je karton. Je karton. Ni karton. Pogovori. Pa spet ni karton. Nič posebnega. Karton.

In pol pride karton. In potem dobim počasni posnetek. Ja vredu te. Kaj te češ. Čakaš, da bo te kdo drug spregledal. Karton. Pa še kartoni. In potem še spet karton ko ni karton pa bi naj bil karton pa je za nič. In vidim kako leti. In zadene.

Ne že spet!

Ne že spet!

Ne že spet!!!

Ni potrebno. To se ne dela. In ne. Spet se bo ponovila zgodba pomladi.

Jaz imam tudi čustva.
Jaz sem tudi jezna.
Jaz tudi začnem kričat.

Ampak ne!
Ne glede na to kako igrajo svojo igro, premagati jih je treba z inteligenco. Če bi ona štanga bila malo bolj levo. Pa še bi šlo noter tisto, kar ni šlo. In če se ne bi dogajala znanstvena fantastika nogometnih pravil, ki jih nihče ne razume, bi kot prvo bil ta blog končan že eno uro nazaj. In kot drugo, ne bi po tekmi šla na sever, da bi prišla domov na jugu.

Prekinitev. Pa pomiritev. Pa živci. Pa čakanje. Pa spet čakanje. Ko že misliš, da bo mehur prišel na svoj račun ne vemo kaj se dogaja. Vemo kaj se je zgodilo, a čakamo na posledice.

Nekak obrazi prihajajo skozi vrata, žvižgi se nadaljujejo in tekma tudi.
Gol. Tak smo bili že vsi vsak na svojo stran obrnjeni. Sploh ne vem kaj smo razmišljali.
Verjeli v preobrat. Ali vsaj remi.

Te so podaljšali za pet minut. In to je bilo to al kaj? Ne vem.
Moram priznat, da če mi je kaj ta tekma dala, mi je dala nov pogled na svet. Ne morem verjet, da bom to sploh napisala. Res, da sem videla že vse živo. Kaj vse mi je prinesel nogometni svet.

Čudi me, koliko lahko določeni akterji doprinesejo k temu, da se začne dogajat to kar se in potem seveda posledice nosimo nič krivi navijači, ki še vedno pridemo z dobrimi nameni.

To več ni ničemur podobno. In nihče ne prevzema odgovornost za to dobesedno norčevanje. Pa dajmo pojasnit enkrat za zmeraj. Pravica naj bo za vse enaka. Kriterij za vse enak. Pa kaj smo vijol’čni kaj manj, ker moramo iz leta v leto vedno prenašat to? S čim smo si to zaslužili in zakaj?

Sem proti vsakršni obliki nasilja nad komerkoli, samo to verbalno nočevanje in predvsem prirejena pravila so pa šla že preko vseh meja. In vsako leto je to huje in huje.

Hočete ljudi na tekmah? Dajte jim fuzbal! Dajte jim ljudi, ki bodo tekme vodili na način, da ne bodo opazni.

Če imamo VAR, potem je to vse skup taki lapsus, da brezveze.

In pol, ko te le končamo vse skupaj. Grem počasi proti severu. Skupaj sem z izjemnimi ljudmi. Od katerih se moram poslovit. Ker pridejo nove zgodbe. Ki niso prijetne. Zato stopim na stopnice. Da se distanciram od nasilja in vsega kar sledi.

Na srečo reditelji opazijo našo stisko. Gledam nemoč varuhov reda in sledi prehod preko vzhodne ploščadi na južno in domov.

Hvala bogu, doma sem.

Hvala vsem, ki ste nam pomagali, da smo prišli varno in predvsem brez prask domov. V osmih letih in pol česa takega nisem doživela. Še nikoli. In upam, da je bilo zadnjič.

Čas je da vsak prevzame svojo krivdo. Da pokaže svoj obraz. In nastavi lice. S tem kdo je in kaj počne. Ni prav, da se ljudje vedno znova skrivajo za nečim kar bi želeli biti in ko to postanejo se skrijejo ali bežijo. Ni prav, da se še naprej tolerira vso to nasilje tako fizično, kot psihično in ne ni prav, da vzroki nikoli ne odgovarjajo. Posledice pa zmeraj morajo.

Nekateri bi se morali že pred leti pogledati v ogledalo. Če ne bi počilo, seveda.

Hvala vsem prijateljem za prijazno druženje in hvala za krasne trenutke smeha. Hvala nogometašem za res lepo predstavo na igrišču. Vse je videti veliko bolje kot je bilo.

In vse najboljše Matej. Oba s Tadejem sva izjemno ponosna in srečna, da si najin prijatelj. Naj ti življenje prinese veliko zdravja in predvsem še kakšen dan več s tvojimi sončki.

Kar sledi je derbi. Pa naj bo poseben in drugačen.

Lepo je bilo spet v Ljudskem vrtu. Jaz imam toti plac tak rada. Je kaki je. Naš je. Pa samo naš je. V življenju ga ne menjam. Za nič na svetu. V srcu ste mi vsi, ki dobro mislite.

Lepo vas je bilo objeti, stisniti roke in videti vaše čudovite obraze.
Z ljubeznijo.

Moj zlati klub. Hvala za srce.

MalaMo. :*