Rolica papirja

Zaslužili bi si zmago. Zaslužili bi si te tri pike.
Ker so fantje garali. Ker so se borili. Ker so imeli igro. Ker so imeli moč.

Ker so od sebe zahtevali več.
Ker izenačili. Bravo Max za prvi gol.

Ker so se pobrali. Na dva. Marko. Ata to be.
Ker so se še bolj dvignili. Žan.

In ker si ga niso zaslužili. Da je bilo tri. S tri.
Videla sem Maribor, ki si ga želim gledati.

Videla sem Maribor, ki je kazal obrise starih zgodb.
Poveljnik Martin, klanjam se. S tabo je marsikaj drugače.

In ja, videla sem lepo zgodbo. Videla sem lep, gledljiv Maribor.

Jezna sem. Ker še ko gre, ne gre tak, kot bi si želela. Jezna sem, ker sem gledala tiste obraze, ki so gledali dol. Ker jih je bolelo. Tako jim je bilo videti na obrazih, kako zelo jih boli.

Včasih so zadnje minute dale. Zdaj so vzele.

Čez nekaj dni bom lažje šla skozi to. Ampak tako zelo sem privoščila vijol’čni vojski tokrat v beli in rumeni barvi. Tako zelo. Lahko smo kritični do sezone, do te tekme nihče ne bi smel biti.

Poklon ekipa, lepo vas je bilo videti.
Na celjskem stadionu, kjer smo zmeraj lepo sprejeti. Čudoviti ljudje, vsepovsod jih je polno. Samo tista rolica papirja…samo res…tista rolica papirja…pa kakšna papirnata brisačka…ne bom jezna, res ne.

Pa zraven je tako lepi dišalo…
Poklon organizatorjem za tako veliko promocijo tekme. 2400 ljudi nisem videla na tem stadionu nikoli. No, vsaj na tekmi s Celjem ne. Zato upam še kdaj. Pa hvala Grofek za petko. Pa glasbenikom pred mano za uverturo in glasbo med polčasom. Doživela tretjič v življenju.

Kot že marsikaj. Večkrat v življenju. Ne navadi se človek na ene stvari. Jih niti ne sprejema.

Ker se mi zdi, da se nikoli ne bomo mogli sprijaznit z dejstvom, ki je tu in nas gleda naravnost v oči.

Ni pomembno mesto na lestvici. Pomembne so točke in odnos do dresa. Ljubezen do vijol’čne barve. Do nas, ki iščemo načine kako priti na tekmo, da smo pravočasno na tekmi. Da pravočasno sedemo na tribuno. Da uživamo ob ogrevanju, da spremljamo vsak korak. Da uživamo na tekmah. Naše ekipe. Vedno bo naša ekipa. Vedno bo naše sonce, dež, mavrica, sneg in vihar. Tukaj smo. Tukaj bomo. Tudi ko bomo s cmokom v grlu gledali kakšne besede, ki bolijo.

Ko bomo poslušali nasprotnike. Žvižgajoč prepričujoč sam sebe. Ne veseliti se, ker spoštuješ. Besede so pa kamen, a? Ne pozabljamo, ko smo bili dobri, pa smo dobili šamare nazaj. Tu gledamo mi dol. Za določene je mene sram, ker njih ni.

A ni to zgodba o izgubljenih duš pozabljenih cest.

To je zgodba o novem upanju, to je zgodba o novi, težki poti. Ta gora je res strma, visoka in zelo ledena. Ampak skupaj bomo premagali vse. Vedno smo. Vedno smo se pobrali. In tudi tokrat se bomo.

In naslednjič bomo zmagali. In vse bo še dobro. Vem, da bo še dobro.

Z ljubeznijo.
V meglice ujeta.
MalaMo. :*