Stopnice so priče

Pazim. Počasi. Ena, pa še ena. Male so. Moja fusika pa ni tak mala. Ne smeš past, si govorim ves čas. Samo hodi in ne razmišljaj preveč.

Štenge so čule. Stene so čutile. Stisko. Ki me je tiščala v tisti ozki hodnik poraza. Ne jeze, bolečine. Tiščalo me je in ujeta sem bila v svojem trenutku spomina. Mojca, ne.

Preveč rada imam NK Maribor. Preveč rada imam ta klub. Preveč mi pomeni, da bi odnehala. Da bi vse skupaj pustila in rekla, da se ne grem več. Preveč cenim to ekipo, preveč cenim ljudi, ki jih spoštujem in občudujem. Preveč dobro se zavedam koliko garanja je za njimi in koliko odrekanja je za njimi, da bi obupala in odnehala. Ne govorim o naslovu prvaku in o tem kaj si mislim o tem, da izgubljajo »velike« tekme.

Za mene razlike med tekmami preprosto ni. Domače tekme gledam vse identično. Za mene razlike med nasprotniki ni. Pri gostovanjih je zadeva specifična. Vedno znova se zavedam kam prihajam in kaj me čaka. Zavedam se pomembnosti določenih tekem in zavedam se odgovornosti, ki jih gostovanja prinašajo.

Mogoče je zato po vseh teh 12 letih Stožic vsako gostovanje v Ljubljani posebno in drugačno. Včeraj je bilo skozi moje oči to gostovanje zagotovo eno ljubših. Pustimo stvari, ki so se zgodile, ampak izjemno sem hvaležna za zelo prijazne, ustrežljive in zelo gostoljubne domačine.

Vedno rada pridem v kraje, kjer se ne počutim, kot da sem kužna in da bi potrebovala oblačila, ki sem jih opazila pri nekaterih osebkih z maskami, pa sploh niso imeli kovida. Ali pač? Kaj te veš kaj je v luftu, če ga preveč ni.

Zato se prijazno in srčno zahvaljujem za zagotovo eno najbolj prijaznih gostovanj v prestolnici in se veselim, da bi tako ostalo tudi v prihodnje. Izjemno cenim to in jo poudarjam, ko je to nad nivojem. Pa že dolgo nismo imeli tako prijaznega in simpatičnega reditelja na vhodu. Ljudje z nasmehom so zmeraj najlepši.

Čeprav tekme nisem zapuščala z nasmehom. Čeprav tekme nisem zapuščala srečna, vseeno nekak še zmeraj odhajam z upanjem. Ko se razkadi jeza na Piramidi in ko se na Kalvariji vprašam kaj je meni tega treba in ko na Mestnem vrhu kričim pesmi pred petnajstimi leti preminulega glasbenika (z mojo letnico rojstva!), se zavem, da imam jaz še zmeraj možnost živeti. Da sva imela prijetno pot tja in nazaj. Čeprav je bila taka megla, da je ne bi mogel prerezat z nožem. In da vidim bolnico in nisem v njej.

Okoli sebe imam čudovite ljudi, najboljše prijatelje. Motivatorje, nepopolne popolne ljudi, ki sem jih zmeraj tako vesela. Kot Markota in njegove prečudovite žene. Kot da je v tisto bakljadno mesto prišla mariborska rožica lepih časov pokala Intertota. Kako krasni trenutki. Kako dobim zagon. Da počasi racam po tistih štengah dol. Pogledat derbi.

Jugi je kapetan. Tak čustvena kot sem, mi tak se že cmok dela v grlu. Tak gre ekipa ponosna ven. Pod mano sedi trenerski štab z rezervnimi igralci. Obeta se praznik fuzbala. Žge se, prekinja se, žge se. Prekinja se. Vse je v dimu. Zdi se, da je za oba golmana večja nevarnost za njima, kot pred njima. Scene, ki spadajo mogoče v kakšne druge nogometne lige, saj mogoče določene stvari spadajo na tribune, ne pa na travnato površino (v enem od mediju so povedali, da je to travnik).

Glede na to, da smo na napačnem kraju, se tekma zagotovo predčasno ne bo končala. Kazni z opravičilom (ker se vendarle zgodi in se ne dogaja) ne pričakujem velike, mogoče na južni strani, na severni pa verjetno velja večji popust kot je minus na lestvici.

Fantje se skozi ta dim in prekinitve borijo z vsem kar prinaša derbi, Jugi odbija vse kar je možno, fajt je do zadnjih minut. Bi rekla da do zadnje minute, pa so prvi polčas podaljšali za osem, drugi pa za dvanajst minut. Drugič je fajn, da tekmo začnemo že ob šestih, da do polnoči končamo. Saj te vemo kak to gre. Mogoče je kdo vendarle zamudil zadnji vlak.

In pol se zgodi. Počasni posnetek si bom pogledala. Zagotovo. Vendar po štirih urah spanja sedim tukaj in mi je jasno, da če se ne zgodi, narediš da se zgodi, pa se bo zgodilo. Lagala bi, če bi rekla, da česa podobnega nisem pričakovala. Doživela? Večkrat. Preživela? Večkrat. Tudi tokrat bom.

Ne bom o pravici. Pa ne bom o tem kdo je Kalimero. Jasno sporočilo je v Ostržku. In videla sem parolo danes na južni ploščadi. Vsak dan obhodim stadion. Čisto vsak dan. Letos ga nisem samo dvakrat. Ker sem namesto tega na stotine krat prehodila samo severni del. Vredno vsake sekunde. In rešenega življenja. Naše plemenitosti. Ki si želim, da bi bila večkrat slišana. In garala bom, da bo še bolj slišana, kot je.

Dejstvo je, da lahko zapakiraš dvanajstko v obliki nekoga, ki ga ni, razen če je derbi. V resnici pa je tako, da ko odpreš paket, je dvanajstka nekdo drug. Nekdo, ki vedno pride in vedno pomaga. In če imaš takšen paket, se nimaš ničesar bat. Ker mogoče ti en ne krije hrbta, ti ga drugi zagotovo.

Zato se moram sama zavedat dejstva, da moraš bit močnejši od tega paketa. Preprosto  moraš dat več, dvakrat več. Samo tako gre in tako je zmeraj šlo.

Če si bomo pogledali v obraz se bomo zavedali, da ne znamo manipulirati. Pač ne znamo. Če smo za to krivci brez krivde, potem je tudi to ok. Dejstvo pa je, da potrebujemo tujo moč. Nujno. Tujo moč. Ta slovenska ni moč.

Saj nisem neki specialac od igre spomina ne, samo da par minut prej daš igralca ven, pol pa istega ven mečeš na tisti tabli in vsi gledamo debelo (ker pač nismo suhi). Kaj se zgodi? Ja nič, čas gre kot reklame v Mariboxu pred kino predstavo. Kaj čemo. Al kaj? Ne vem.

Sedi in se čudi. Marsičemu.

In za konec. Nič ni narobe, če se Kroni zahvališ za krone. Ker brez Krone kron sploh ne bi imel. Pač. Ponižnost in hvaležnost. Če to obstaja v tisti knjižnici bontona.

Bil je to derbi v vseh mogočih oblikah.

Drugič mu pa vseeno zapojte. V vseh pogledih si je zaslužil. Nemanja, vse najboljše za 30. rojstni dan. Želim ti zdravja. Vse ostalo zagotovo bo. Prej ni konec.

Do torka, ko se vidimo na pokalni tekmi.

Naj vam zaželim lepo, mirno nedeljo. Dosti dobre hrane in kup prijateljskih objemov.
In ja, nikamor ne grem. Čeprav sem že tolikokrat hodila nazaj.

Saj mi lahko vse vzamete kaj čete, samo NK Maribor imam preveč rada. To bi se že lahko naučili. Vsi skup enkrat za zmeraj.

Z ljubeznijo.
Številka 77.
MalaMo. :*