Sedla sem na meni tako domač in ljubi stol. Moji zlati stoli, ki so videli in čutili toliko ljubezni in spoštovanja. Sedla prvič po dolgih letih, da poslušam tiskovno konferenco po tekmi. Doma.
V Ljudskem vrtu. Prvič sem prišla na severno stran v meni tako ljube prostore, da sem prisluhnila glavnim akterjem tekme, ki je pustila globok pečat. Globoko rano. Bolečino. Tudi jezo, žalost.
Vrstice, ki bi jih naj napisala, so na starih vstopnicah iz kina. Ne bo jih. Preprosto zato ne, ker sem na tiskovni sklonila glavo in čutila. Njegovo bolečino. Ki je bila dejansko moja. Čutila sem tisto nemoč. Tisto jezo. In tisto spoštovanje. Do grba. Je rekel, kapetan Martin. Marsikaj. Bil je brutalno iskren. Bil je brutalno on. Kot ga poznam. Bil je on. Kot trener, se je tudi on odzval na vsa provokativna in ne provokativna vprašanja. Pred njima pa še gosta, ki sta si zmago zaslužila.
Trije goli v domači mreži, brez gledalcev, dva domača rdeča kartona izkušenih mojstrov nogometa. A žal ni bilo samo to. No, v resnici ni bilo nič. Lahko bi vse skupaj primerjala z lučjo na wc-ju in pripomočkom, ki ga tam potrebujemo. Nič in malo. Pa mislim, da sem povedala vse.
Vse kritike večera prepuščam drugim. Vso jezo in srd tudi.
Še vedno sem hvaležna in počaščena in iz srca hvaležna, da sem tekmo lahko videla v živo. Hvaležna, da sem lahko del te vijol’čne zgodbe in predvsem sem hvaležna, da imamo Ljudski vrt, da imamo to lepoto. Ves čas sem govorila samo: »Glej tam, tam je moj stol. On razume.« In on bo vedno razumel.
Moja 19-tka bo vedno del mojega življenja. Vedno bo del mojih misli in mojega srca. Obožujem ta kraj. Obožujem to mesto. Obožujem moje hribčke. Obožujem vse prijatelje, ki sem jih spoznala skozi življenje na stadionu, ob njem in zaradi njega. Obožujem ta adrenalin pred tekmo. Obožujem to ljubezen zaradi ljubezni.
Srečna sem, ker imam ta stadion, samo poslušat Martina je bilo pa nekaj tako bolečega, da se mi je trgalo srce na pol, dol sem gledala, ker sem se bala, da bo kdo slišal razbijanje mojega srca, da bo kdo slišal kako kričim znotraj sebe, da ta zlati fant nič ni kriv in si znova na pleča tišči breme ekipe. In predvsem sem potrebovala veliko samokontrole v zavedanju kako rada imam ta klub in kako ga spoštujem in ga za to in izključno za to ne bom nikoli obsojala za to kar je in kar bi moral biti.
Dejstva so. Številke in statistike so. Kot štrom včasih. Ni jih ali pa fejst pajtlajo. In dejstvo je, da smo slabi. Da smo ful slabi. In če si še ne vem kak govorimo. Še vedno smo slabi. In še vedno pač optimistično verjamem, da bomo boljši. In še vedno sem prepričana, da je mogoče res slaba sezona. Ni slabo življenje.
Zdravi smo. Smo mogoče malo živčni, raztreseni. Zgubljeni. Smo pa zdravi. Tu smo. Imamo eno življenje. In imamo eno priložnost.
Želim si, da bi razumeli in manj obsojali. Predvsem si pa želim, da bi se skupaj pobrali. Bolečina je manjša, če se deli. In predvsem je bolečina pomembna, da lahko po tem pride sreča in ljubezen. Spoštovanje in hvaležnost.
Trener je odgovornost prevzel nase. Jaz pa pravim, da moramo vsi pogledati v ogledalo. Kje smo? Kam gremo? In ali je to pot, po kateri želimo iti?
Kamorkoli bomo že šli. Šli bomo skupaj. Šli bomo ponosno. Z dvignjeno glavo. In šli bomo, ker smo familija. Ker še vedno se pokaže lojalnost, hvaležnost in spoštovanje, ko življenje najbolj boli.
V življenju sem slišala na stotine izjav. Ta Martinova me je zadela. Tako zelo zadela, da sem samo preprosto šla. Komaj sem vstala s tistega meni ljubega stola. A ko sem vstala, sem korakala kot da hodim na konec sveta. Izgubljena v svojih mislih in cmoku v grlu. Gledala sem dol.
A še nekaj minut pred tem.
Spomnim se, da mi je pomahal, ko sem šla s tribune. Druga polovička sanjskega dueta izpred let. Eden je še na igrišču, drugi strokovni sodelavec. Njegovega pogleda nikoli v življenju ne bom pozabila. Kot ne Martinovih besed.
Ne rabiš slečt dresa, dragi prijatelj. Za to moraš bit morda kaj kriv. Pa nisi.
Pišem hitreje kot ponavadi in predvsem drugače, kot sem želela.
Ker piše srce, je to to, kar je nastalo.
Rada imam ta klub. In še enkrat. Te ljubezni mi ne more nihče vzeti.
Z ljubeznijo.
Cmok in solze bolijo.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić