V življenju sem se naučila, da ko se bo moja hišica iz kart podrla sem jaz edina, ki jo bom lahko zgradila na novo. Če bo se le delno podrla, bom samo jaz videla razpoke in popravila tiste dele, ki potrebujejo dodatek, popravek, spremembo.
Ta moja hišica iz kart bo zmeraj imel kak pomanjkljiv del. Kak bo odpadel, kak bo prišel zraven. Mogoče bo kak poškodovan. Kak ranljiv. A vedno bo to moja hišica iz kart. Nihče drug ne odgovarja zanjo. Je moja. Edinstvena. In posebna.
Današnji dan me je naučil eno. Vedno ko sem mislila, da me bo odpihnilo na Piramidi je bila to samo utvara. Kaki veter na Primorskem, če sem danes na počivališču lovila sebe, lase, ključe od avta in še štenge. Ne, ni tako kot se zdi na prvi pogled. In ja Mo, še zmoreš.
Pravzaprav so me moji zlati ljudje razvadili. Že leta nisem rabila vozit na dolga gostovanja. Čeprav marsikdo ne ve, da sem zaradi fuzbala postala fenomenalen organizator s tem, da sem leta polnila avtomobil. Avto pač ne gre na vodo.
A zadnja leta sem imela posebne zgodbe, ki so mi omogočile, da sem lahko sedla v avto in uživala v krasni vožnji. Danes sem, a samo domov. Že zgodaj zjutraj, že okoli pol šestih, ko sem prišla na vrhu Piramide, sem vedela, da bom vsaj polovico poti odpeljala prav jaz.
Prvič, presenetljivo, sem peljala do Sežane, Tadeja sem prosila za vožnjo nazaj. Res da sem imela izbiro, sem vseeno želela biti izbira.
Preprosto sem se odločila, da moram naredit korake, ki sem jih že dolgo nisem naredila. Da si dokažem. Da še zmorem. In znam. Da si vrnem malo samozavesti. Da po dobrih 22 letih še vem kako je treba fajtati najtežje strahove. Jih premagati. Nehat iskat izgovore. In zmagati.
In danes smo zmagali vsi. Jaz z meni nepredstavljivim pogumom in fantom, ki so se prvega gola veselili še preden je pol tribune prav sedlo in so Viole šele lovile štenge na stadion.
Marko Tolić se je danes podpisal kar pod tri, še enega pa je dodal eden najbolj krasnih nogometašev, naš Ivan Brnić, ki se je s svojo simpatičnostjo in preprostostjo izkazal tudi na tiskovni po tekmi, ki je bila krasna in po dolgem času res prijetna. Vsem je bilo jasno za kaj in hvala bogu, da je bilo tako.
Tudi trener je bil po tekmi vidno zadovoljen in srečen. Videlo se mu je, da bilo opravljeno izjemno delo, saj vendarle ta liga nima lahkih nasprotnikov. Nikoli jih ni imela in podcenjevanje kogarkoli bi bilo brezpredmetno.
Tekma je bila praktično cela naša. Nekih pretresov ni bilo na vidiku, srečanje je bilo polno smeha in dobre volje. S Katjo bi morda kdaj prevzeli kakšno komentiranje tekme.
Obljubiva, da vam ne bi bilo dolgčas, saj bi vam Katja postregla z modnimi nasveti in kakšnimi za rumene cajtnge, jaz pa bi se vrgla v zgodovino in vam povedala kaj vse smo doživeli v zadnjih letih.
Sploh pa sva imeli srečo, da sva imeli nekaj krasnih navijačev Maribora in vzdušje je bilo res prijetno in fajn. Ta Sežana danes ne bo šla v pozabo.
Veselje ob golih, povezanost, sinergija, energija in predvsem ogromno ljubezni so pripeljali do rezultata, ki smo si ga želeli pred reprezentančnim premorom.
Aja, pa kak sem lahko pozabila. Pihalo je tak fejst. Tak fejst je pihalo. Samo je bil vmes sonček. Tak nas je lepo grel. Samo pol pa nas je spet tak zeblo. Ampak če me kdo vpraša, se tega ne bomo kaj pretirano spominjali.
Spominjali so bomo pice po tekmi, stiska rok, skupinske fotografije z žogo, ogromno ljubezni, spoštovanja in predvsem krasnih trenutkov, ki jih je prinesla ta tekma.
Res je bilo lepo, nepozabno in čudovito. Že dolgo ni tekma minila tako hitro in že dolgo ni bilo na gostovanju res tak, kot je moralo bit.
Ura je bila res zgodnja, zato sem tudi jaz zgodaj zjutraj hitela domov, ampak mislim da smo bili v Sežani zadnjič brez reflektorjev.
Hvala vsem za krasno družbo, kavo in za vse kar je prineslo to krasno popoldan. Kosilo smo pojedli krepko po 16h, a saj smo že navajeni na vse termine in na vse ure, ker včasih določene stvari drugače preprosto niso mogoče.
Bilo mi je res lepo. Hvala vsem za krasna sporočila. Tota moja prelepa kapa tak ven šajna.
In ja, če se vam kdaj zdi, da nimate izbire. Bodite izbira. Bodite upanje. Bodite želja. Bodite moč. Najtežji so prvi koraki. Najtežje so prve besede. Odločitve, ki se jih na smrt bojimo. Strahovi, ki nas obdajajo. A na koncu je vredno. Zaradi uspeha. Zaradi cilja. Zaradi želje. Zaradi objema. Mogoče zaradi spremembe na obrazu. Mogoče zaradi utrinka v očeh nekoga.
Včasih ste lahko s svojimi dejanji sprememba za druge. A nikoli ne pozabite bit sprememba za sebe.
Vedno sem bila nočna ptička. Zdaj pa si jutra delim s krasnimi kužki, prelepimi srnicami in košatorepkastimi veveričkami.
Spoznala sem toliko izjemnih ljudi zaradi teh juter, ki jih težko menjam. Res bi kdaj spala kako uro več, samo kdo bi bila, če bi nehala bit zvesta svoji misiji in ciljem?
Naj vam premor prinese veliko lepega.
Z ljubeznijo.
Izbrana.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić