Hej, ti! Prišel si med vijol'čne...

Sedim v Ljudskem vrtu in gledam na uro. Začelo se bo. Moj najljubši klub na svetu začenja novo sezono v fuzbalu. In ja, sedim tam in gledam da pridejo na igrišče.Le da sem jaz v medijskem središču in čakam novinarje za EYOF, oni pa v športnem parku Domžale in jim...

Po težki. Pretežki. Prevroči.Preveč. Je šlo. Živcev.Je bilo vredno? Bilo je.Hvala Arnel, hvala Skuka.Hvala za borbo do konca. Za "pet kil" lažja. 🙂 Naj bo kratko. In naj bo sladko.Najslajše so zmage, ki pridejo na koncu.Za vse padce. Za vse krivice.Mi smo vaša...

Neurje včerajšnjega zgodnjega jutra je pustilo sledi. Velike. Polomljene. Boleče. Uničene. Polne bolečine in gorja. Včerajšnji dan je bil preizkus človeške zmožnosti kako preživeti naravo. Nad njo preprosto nikoli ne bomo imeli moči. Ko prideš preden se prižgejo...

Hvala. Tolikokrat hvala. Toliko hvaležnosti za prelep včerajšnji večer. Vedno hvaležna, ko nismo premočeni do kosti, ko dobim krasno parkirišče (ki po novem šteje dvojno), ko se dobimo prijatelji eden za drugim. Ena se mi pridruži v avtu, eni na ploščadi, eni na...

Sonce me pozdravi na južni ploščadi, ko me modri sopotnik skozi čas odda, Pogled pogledov. 🤗💜 da se odpravim proti vzhodni ploščadi, Strokovni štab. kjer doživim krasen sprejem in mi po vseh prijetnih dogovorih uspe priti v dvigalo s posebnim golmanom Začetni pozdrav....

Moje srce si je res tak želelo it na to tekmo. Ker toti klub imam tak fejst rada. Saj me poznate. Preseljena, a vsako jutro ena pot, trije hribčki in konec tam, kjer se vse začne. Ljudski vrt. Avtobus od gostov. In čeprav tekme včeraj ni bilo v domačem hramu, sva se...

Kaplje padajo z neba in piha, da kapuca odhaja v svojo smer, ko hitim z mbajkom na kosilo. Zmeraj zvesti. Seveda še grmi in sprašujem se kakšno vreme me čaka čez eno uro, ko bom hitela proti stadionu gledat mojo Branko, ki se bo borila za jurja in mojega Svena s...

»Začeli so: druga liga, prihajamo.« »In nadaljevali: menjajte upravo, trenerja in še Šulerja.« »Tu nimaš kaj iskati. Ne, nimaš.« »Z egotom ne zadeneš panenke.« Arhivske... »Za 20 golov v sezoni je samozavest nujna. Hvaležnost in skromnost tudi.« »Ne pritožuj se nad...

Minilo bo. Ta občutek nemoči. Ta občutek v prsih, ko se ti zdi, da te življenje duši. Minilo bo dejstvo, da se nismo dovolj borili, da nismo dovolj garali na tekmah. Minilo bo. Počvekala s prvim Kapetanom. Lestvica naše končane sezone bo napisala mesto številka tri....

Dolgo je že, kar sem prišla prvič, tudi dolgo, kar sem prišla nazadnje. Tadej na ogrevanju. Danes sem samo želela to, da ne zamudim. Da bom dovolj hitra, da zaploskam, da se zahvalim. Da pridem po avtogram. Po fotografijo. Začetek srečanja. Moja zlata Urška najde čas,...

Še enkrat bi prehodila vsak korak. Naredila vse te klice. Poslala vsa ta sporočila. Samo na ogrevanju. Za to noro sezono. Za to dol pa gor pa dol pa gor in dol sezono. Za to sezono, ko smo bili že zadi, da smo predi prišli. Naša prihodnost. In smo tu. Končali smo...

Se mi zdi, da je moja nemoč kot navijačice Maribora tista, ki me najbolj boli.Na krivice in na »te že tak mora bit« se človek nekak navadi. Moja nemoč nad gledanjem in se spraševanjem »zakaj« pa je boleča ko pes. Pokalne prvakinje. Čestitke! Včeraj sem kar dolgo mirno...

Hvaležnost. Brez hvaležnosti me ni. Hvaležnost je trenutek, ko se zavem kaj vse imam in do kod sem prišla po svoji dolgi in trnovi poti. Hvaležna sem vsak dan znova, ker lahko živim kljub vsem bitkam, ki so z menoj kot tiha prtljaga, ki skrbi, da so včasih kolena...

Spet eden tistih blogov, ko ne vem. Kako napisat. Kako povedat. Kako izrazit svojo bolečino.Kričati in se jeziti? Bili žalostna in jokati? Se prijeti za glavo in se obrniti stran? Biti glasna, ko v resnici želim res biti tiha. Ja, jaz… Lačen si ful drugačen. Prespala...

Karkoli smo pričakovali. No, karkoli ste pričakovali in karkoli sem jaz pričakovala. No. Jaz tega res nisem. Priprave obrambe. V resnici sploh ne vem kaj sem pričakovala. Mogoče marsikaj v drugačni obliki in v neki drugačni zgodbi. Veliko nogometne izjemnosti na eni...

Kolo, brez kolesa, kolo. Sever.Kokice. Magnetki. Prijatelji. Smeh. Debate.Štange. Obrambe. Gol. Navijanje. Na poti na tekmo. Ko sem ga videla prvič, je lilo kot iz škafa. Masaker. Brata Repas. Moj prijatelj Sven in njegove kokice in moji visokoleteči lasje. Dobre...

Kak te imam rada, moj NK Maribor. Tako zelo rada te imam.Ne vem kako bom to dojela, a bom kar na začetku napisala to, kar sem rekla po tekmi. Dobrodošli v Stožicah. Spoštujem in sprejemam, da so zeleni postali državni prvaki že današnji konec popoldneva. Spoštujem,...

V zadnjih tednih sem se še posebej naučila ceniti trenutek. Odtenek tistega veselja, tistega pristnega trenutka, ko smo skupaj res kot eno samo upanje, sama želja. Kot tisti zvok bobna, ki daje pozitivno energijo, kot Perotov megafon, ki sporoča, da nismo sami. Kot...

Meni ljuba prijateljica mi je pred tekmo dejala, da nas življenje vedno preizkuša. In za nami je teden velikih preizkušenj. Nekdanja soigralca. Velikih bitk, napornega tedna, malih zmag in predvsem veliko neprespanih dni. Začetek srečanja. Življenje me je naučilo, da...

Če gremo odkljukat vse točke včerajšnje tekme, potem mislim, da neke težkega dela v resnici sploh nimam. Kako čudovita kulisa sredinega večera. Prvič po letih na domačo tekmo malo dlje…s pomočjo prijateljice…sedi pet. Prihod na igrišče. Čakanje na prijatelje na...

Kot oblaki, ki skrivajo sonce…kot tema, ki prinaša jutro. Kot žalost, ki postane jeza. Kot ponos, ki preraste v srečo. Jugi se ogreva. Kot dan, ki je po dnevu…da zapolni tisto misel…uspelo nam je. Pred ogrevanjem. Ne, uspelo mu je. In zadaj ima ekipo, ki mu z vseh...

Lekcije v življenju prinašajo trenutki, ki imajo vrednost. Ki imajo neka drugačna krila. Imajo drugačno energijo. Lekcije v življenju nas naučijo, da ko mislimo, da ne zmoremo več, da je to trenutek, ko pridemo do točke, ko smo pravzaprav šele začeli. Hvala! In začeli...

Včeraj smo bili priča neverjetni in predvsem nori prvi tekmi končnice našega odbojkarskega kluba Merkur Maribor. Šmorn v hiši. Če sem šla na tekmo že rahlo utrujena, sem z nje šla prebujena kot da bi spila nekaj energijskih pijač, par kav in s par kilogrami živcev...

Kapljice nežno šepetajo pesem pomladi, ko me pot pelje proti severni strani stadiona. Stopim iz avtomobila. Zastave. Od tu bom že šla peš, rečem. Skrijem se pod majhno streho in hitim do vhoda. Pogled z druge strani. Piramida. Na to se bom navadila, si rečem. Na vhodu...