Narisano po njihovo

Se mi zdi, da je moja nemoč kot navijačice Maribora tista, ki me najbolj boli.
Na krivice in na »te že tak mora bit« se človek nekak navadi. Moja nemoč nad gledanjem in se spraševanjem »zakaj« pa je boleča ko pes.

Včeraj sem kar dolgo mirno stala po porazu, preden sem se spravila na osrednji press del stadiona. Sama sva namreč imela stola nad prvimi prodanima sektorjema stadiona ‘Z dežele, kjer se je v Celju odvil finale pokala Union. In ne samo to, imela sva stola, pa nisva bila edina, ki jih je kupil eden od navijačev Maribora. Prosila sem ga, če mi lahko pokaže vstopnico. Dovolil mi je fotografijo le-te. Da vam povem, da je nekdo pozabil, da je kar nekaj ljudi imelo dva za ena. En sedež. Dva navijača. Najprej sem se spraševala zakaj jih toliko stoji. Izjemno prijazen in ustrežljiv navijač mi je pojasnil vse. In zdaj upam, da bo kdo kaj pojasnil še nam.

Čeprav je verjetno to, da sem mogla na tribuno mimo zelenih in da nihče ni vedel kje sedim dokler Tadej ni našel zemljevida. Da ni bilo nikjer rediteljev, ki bi usmerjali in še več, nikjer pretirano varnostnikov, ki bi varovali tribuni, da ne bi prišlo do česa.

Če bi naštevala do česa vse je prišlo, nima smisla, ker to ne bo blog o tem kaj vse se je dogajalo mimo vsega.

To bo blog o tem, kako smo skoraj zmagali. Pazi zdaj to. Pride izkušen nogometaš, da bo on penal strelal. Ki ga šenka verjetno najbolj packasti (kaka lepa beseda za nekoga, ki na glavi ne potrebuje slamnatega pokrivala) in sluzast igralec lige, nikoli prav kaznovan in vedno pretirano samovšečen. In kdo mu pol pride strelat penal? Kaki izkušeni igralec. En, ki sicer ni packasti, ima pa karakteristike, ki bi si jih verjetno želela kaka glory hunterka (oprostite mi, če sem narobe napisala ta izraz, prišel mi je na pamet pa paše v ta kontekst), a ne navijač, ki je prišel po pokal. In navijač je prosil. Molil. Verjel. Z nekom, ki je veren, kot jaz in še kdo. Kaj vse smo delali, da bi dali ta gol. To je bilo več kot noro. In pol vidi ti to. On se gre norčevat iz nas, fuzbala, lige, tekmovanja…panenka za ena nič? Dajmo se nehat hecat s takimi no. In to z nami. Ki nam je fuzbal svet. Življenje. Ki obožujemo nogomet. Mislim, da se mi je takrat obrnil svet, želodec, črevesje. Pa še poln mehur.

Ampak gremo dalje. V podaljške. Fašemo gol. Dokler se ne zgodi menjava. Ko se me pogleda, češ kaj te bo to. Pa jaz, visok je Nemanja. Bo z glavo gol dal. Ko ga je dal, me Tadej gleda kot da sem z Marsa. Noro, res noro. Vsi srečni čakamo na penale. Še prej pa upanje, da bomo zabili v tistih petih minutah.

Te pa padeta. Sem predaleč. Samo vemo kak so ti padci dveh, pa v kazenskem zelenih. Pri naših greš dalje, nič ni, maha se z ono roko, kot da si hočejo izpahnit ramo gospoda, ampak tam…gremo Var pogledat. Seveda gremo pogledat. Kaj, seveda je penal. Kdo je v Varu in kdo ve, da je to penal. Seveda je, pa kaj te ni. Nimamo mi onih mini kamer, kaj te mi vemo. Pojma nimamo. Po tekmi sem vprašala ne vem koliko ljudi, če je penal. Niti eden mi ni rekel, da je penal. Niti eden! Pa sem se pogovarjal s strokovnjaki na področju nogometa. Ampak naši zeleni strokovnjaki so rekli penal in poraz Maribora pa roka. Aja, to se tak reče. Čudno si nobene na tekmi niso zmisli. Kartonov se je stalalo, kot da smo najbolj huliganska ekipa. To, da se pa vijol’čnega potiska namerno z igrišča pa je samo za rumeni karton. To se na vasi naučiš al to te nauči kako grozdje? Pač res, ne razumem.

Videla sem res toliko tekem, jaz sem bila na tekmah, ki so prinašale nič in vse. Bila sem na prijateljskih tekmah, res velikih evropskih, videla sem vse živo. Bila sem kot mlajša na nečakovih tekmah, kjer so bili sodniki neizkušeni in temu primerni tudi zelo slabi, samo to včeraj. Res ne vem kaj je bilo to včeraj. Kaj vse smo gledali. Pa vse navijaške prekinitve. Včasih smo to reševali drugače. Pa se ne ponovi, ker se ne more ponovit. Na glavnih tribunah pada dol vse živo. Poznam ljudi, vem kdo so in sram me je za njih. Kaj, na koncu letijo še dol in se stepejo z zelenimi. Pa zakaj pa ne. Če smo že pri tem.

Varnost. Zatajila je varnost. Zelo mi je žal. Na trenutke me je bilo strah…in res me je bilo strah kaj se lahko vse še zgodi. Sploh po zadnjem pisku, ko je vse nekam letelo. In kaj, še gol so razstavili zmagovalni navijači. Če bi to človek razumel.

Ker naših ni bilo na podelitvi za drugo mesto, sva tudi midva odšla.

Tekma naliva, tekma tolikih nepotrebnih zgodb. Tekma toliko jeze, bolečine, žalosti.

Koliko nogometa je včeraj umrlo. 9217 udeležencev so našteli včeraj. Lahko bi bil fuzbalski praznik. Lahko bi bil praznik navijanja. Ni bil. Lahko bi bil praznik promocije dobrega slovenskega nogometa. Ni bil. Lahko bi bil naš večer. Je bil. Pa nam niso dovolili, da bi bil.

Vseeno se bom distancirala od vsega in rekla, da s temi če-ji jaz ne mislim živet. Res ne.

Lepo pa prosim čisto vse. In to vse. Prevzemite odgovornost. Prosim vas lepo, preden ne bo prišlo do česa hujšega in bodo posledice šle v višave.

Na tekmi so bili mali otroci, družine. Na tekmi smo bili navijači, ki smo res videli že marsikaj.
Za to včeraj, pa prosim…

Kot sem rekla včeraj gospodu policaju…veste, mi bomo še naprej hodili na fuzbal.
Ne vem kak bom pojedla to, kar sem včeraj preživela. Ne vem kako bom sprocesirala to jezo in bolečino.
Gre se za odnos do poštenosti, do igre, do nogometa. Do publike. In do ljudi, ki obožujemo ta šport. Zakaj nam ga na vsak način hočete vzet? Zakaj na vsak način ubijate strast v ljudeh? Ne samo na tribunah, tudi na igrišču? In zakaj, zakaj ne priznate svojih napak? In predvsem, zakaj za njih ne odgovarjate? Zakaj ne?

Če jaz napačno izstavim račun ali vzamem prednost nekomu na cesti sem kriva. Če pojem sladoled in drugi dan trpim, sem kriva. Zakaj niste nič krivi?

Res, hotela sem napisat prijazen blog. Ne morem. Jaz ne morem. Še dva kroga pa je konec sezone. Po vseh prekinitvah me ne bi presenetilo, če bi zadnji krog zaprli za gledalce. Že dolgo niso. Ker drugače pač ne znajo. In do tega ne bi prišlo, če bi ukrepali, kot se je nekoč že ukrepalo.
Včeraj je šlo toliko stvari narobe. In žalostno, da je bil pri vsem skupaj dež še nekaj najboljšega kar se je zgodilo.

Samo vrnite mi fuzbal nazaj. Pa kvalitetne prenose, ki jih bodo lahko gledali vsi. Ker mi v eno piska telefon kaj se dogaja ali pa da morajo dajat na tiho tv, ker to ni poslušljivo.
Jaz imam res tak rada toti fuzbal. Tako zelo rada. Vsi v mojem življenju so sprejeli to, da živim za tekme in mi je nogomet način življenja.

Zato je počasi že čas…da se nas navijače vpraša kdaj kaj in predvsem…je čas…da si vsak na svoji strani…nastavimo ogledalo.

V življenju sem velikokrat pošteno izgubila. In eno vem. Včeraj nisem.
In vem kdo je kriv za to.

Hvala vsem navijačem, ki ste prišli s krasno kuliso in čudovito navijali. Hvala za nova spoznanja in veliko zanimivega.

In hvala Denis. Lepo je, ker te imam. Vse ostalo pa tak že veš.
Z ljubeznijo.
Večno vijol’čna.
MalaMo. :*