Neurje včerajšnjega zgodnjega jutra je pustilo sledi. Velike. Polomljene. Boleče. Uničene. Polne bolečine in gorja. Včerajšnji dan je bil preizkus človeške zmožnosti kako preživeti naravo. Nad njo preprosto nikoli ne bomo imeli moči.
In včeraj zvečer se je zdelo, da nam je zmanjkuje tudi na igrišču.
Tako je lilo, ko sva prečkala Koroški most in tako ni nehalo lit, ko sva iz avta vlekla staro marelo…če je po tekmi več ne bo…in misel…mogoče bi šla po par poceni marel za enkratno uporabo za take večere, kot je včerajšnji dejansko bil.
Prijaznost, ko sva med lužami iskala ograjo in po vzhodni ploščadi zaradi hot doga pristala na dolgem čveku sektorja c2. Nasmejali, podebatirali, potem pa vsak na svoji strani najlepšega stadiona pogledali tekmo prvega kroga kvalifikacij za konferenčno ligo.
Kaj smo videli? Dosti, premalo, vsega i svašta in ja. Videli smo nekaj, kar še nikoli nismo. No vsaj jaz nisem.
Njihov gol? Stoj in se čudi. Od nikoder. In verjetno najlepša in edina stvar, ki so jo gostje z Malte pokazali. Birkirkara.
Tako sem si jo želela. In pazi kaj si želiš.
Recimo finskih sodnikov ne poznam. Ne vem če jih želim spoznat po včerajšnji tekmi sicer. Ker ne vem kako sojenje imajo tam, samo predvidevam, da preden tam par ljudi izključijo, jih pred tem v bolnico zapeljejo. Na preglede vseh možnih delov telesa.
Če se je začetek srečanja zdel soliden, je zgubljeni kompas prerasel vse okvirje igre.
Ko smo izenačili, je bilo noro. Še nekaj bolj norega je bilo, ko se je naš igralec zagnal v gol po žogo, ker se mu je mudilo dat še en gol in za njim so se vsipali vsi po koloni.
Sicer tega petelinjenja je bilo čez celo tekmo vidno preveč in nihče ni tega pravzaprav prav ustavljal. Zdaj ne vem al je bila fora v sponzorju al pa samo barvi dresov, ampak obnašanje navijačev je bilo na zavidljivo višji ravni kot njihovih igralcev.
Imeli so svoj šov, ker so ga lahko imeli.
Golman žoge celo večnost ni spustil na igrišče. Večkrat. Če mene vprašaš bi pri nas bil zunaj po nekaj minutah. Ampak to ni bila plt, zato smo morali sledit trendu sodnika, ki je bitko s padalci izgubljal iz minute v minuto. In to dobesedno padalci.
Skoraj ob vsaki prekinitvi pri njihovem golu so padali. Saj ne vem al isti, al so si tiste krče pač izmenjevali. Zdelo se je, da zadnjih 30 minut nihče več ne more niti prav hodit in izkoriščali so lahko prav vse, ker jim je bilo to tudi dovoljeno.
In ko je bilo tekme konec, se seveda prerivanje ni končalo. Kaj točno se je dogajalo na igrišču in potem v tunelu vedo drugi, jasno pa je, da so se manire tudi po koncu tekme nekje izgubile.
Kaj se tiče naših fantov v novih, moram priznat lepih dresih, a še vedno dresih brez rumene, je treba rečt, da so garali in se borili proti živčnem sistemu Maltežanov, ki je uspeval več kot vrhunsko. Ko je začel izgubljati živce vedno miren Ivan, ti je bilo jasno, da bo remi ok in da bomo na malteški hici lovili napredovanje. Ker saj vemo, da po novih pravilih brez zmag tak ne moreš naprej it in gol v gosteh v resnici nič ne pomeni, če doma igraš brez golov.
Bilo je res pestro. Tudi na tribunah. Navijanje je bilo krasno. Za »vstanite se Štajerci« je bilo verjetno še prezgodaj, drugače pa se je od ene 30. minute videlo kakšen tip publike je tokrat na tribuni. Točno takšen tip publike je potem bil tudi na spletu. Eden se me je, priznam dotaknil. In načeloma grem mimo, danes pa ga bom tu omenila kot vzorec sramotnega navijača našega mesta. Napisal je namreč, da jutri pri njih pobirajo smeti in naj se naši igralci zraven teh smeti postavijo.
Tako, tu smo. Točno tu smo.
Mi, ki imamo radi to ekipo, smo videli nekaj, kar smo pogrešali. In bilo je lepo. Hvala strokovni štab za krasno sestavljeno ekipo in predvsem veliko mirnosti. Včeraj je bila to velika preizkušnja za vse pregrete glave. Ponosni smo na vas, zelo dobro ste opravili svoje delo. Vsaka čast. Lepo je bilo gledat takšen Maribor. Uživala sem, pa vedo vsi kako zelo zaspana sem bila po res dolgem in napornem dnevu.
A moj stol ima super moč in super lepo je bilo. Tako da si je človek ob polčasu tudi zapel. Po povabilu na EYOF, katerega bom tudi sama prostovoljka na področju medijev.
Lepo je priti domov, lepo je biti del tega norega kaosa. Lepo je bit del te vijol’čne družine. Lepo je verjeti.
Hvala za krasen večer, za prijetno druženje tudi po tekmi. Po dolgem času sem srečala moja dva prijatelja K&M, ki sta bila daleč največji faci večera, čeprav sta bila najmlajša.
Do prihodnjič, prijatelji. Ko si spet stisnemo roke. Ko smo skupaj eno.
Ne glede na vse, res nam ne gre slabo.
Dajmo se nasmehnit.
Saj vendarle še imamo zobe. 😀
MalaMo. :*