Spet eden tistih blogov, ko ne vem. Kako napisat. Kako povedat. Kako izrazit svojo bolečino.
Kričati in se jeziti? Bili žalostna in jokati? Se prijeti za glavo in se obrniti stran? Biti glasna, ko v resnici želim res biti tiha. Ja, jaz…
Prespala sem. Vem, da nisem bila edina. Štiri ure sem hodila. In razmišljala. Kaj vam povedat. Kako vam povedat. Kdo biti in kdo postati, da bi me razumeli?
Kdo sem, če nisem? In kako imeti vijol’čno kri, če je preprosto nimaš?
Ko sem danes prišla drugič na Kalvarijo, z druge strani, je bil pogled na Ljudski vrt še posebej lep. Škropilo je v moj obraz in ni me motilo. Jamrala sem kak sem žejna, že zmatrana od dolge poti, ampak ves čas sem govorila kako sem srečna. In kako lep je ta naš stadion. Kako dušo ima in kako se tako preprosto zaljubiš vanj. Ali se pač ne. Druge opcije nimaš. Prideš in ostaneš, ali prideš pa se nikoli ne vrneš. Ker če kaj, Ljudski vrt se čuti. Njegova moč, njegova duša šampiona. Ni pomembno drugo ali tretje mesto. Samo prvo šteje in to je edino kar je pomembno. Pomembno je, da čutimo enako, dihamo enako. Verjamemo enako. To nas dela velike. To nas dela drugačne od druge v tej ligi. V tem smo najboljši. Tako nam uspevajo velike krvodajalske akcije in druge humanitarne zgodbe.
Prevozimo celo državo. Za naš klub. Za naše tekme. Poznamo vse navijaške pesmi in vedno se potrudimo, da spoznamo igralca še preden stopi na igrišče. Vsakemu damo priložnost in v vse verjamemo. Naš dres je poseben, na trenutke težak, a hkrati dres poln časti, ponosa in strasti. Naš dres smo mi. V tem dresu je simbolika vsega kar predstavljamo. Ljubezen do kluba v slabem in dobrem, ljubezen do dresa ko smo prvi ali deveti. Ljubezen do kluba ne glede na to kdo je v prvi postavi in kdo pride kot rezervist. Naš je. In sprejmemo ga z vsem srcem. Ne vemo kaj pričakovati, ampak trudimo se, da nikoli nikogar ne sodimo na prvi dotik žoge in še najmanj na zadnji. Dres v katerikoli uradni barvi že nosi srce tega našega lepega mesta. S kateregakoli dela boste pogledali, vedno se nekje pokažejo reflektorji. Tu smo doma. Vsak na svojem sedežu čakamo na trenutek, ko bomo spet občudovali naše igralce.
Včeraj v Celju smo se ponosno pripeljali. Pred tekmo sem govorila s prijateljem iz Celja in njegovimi prijatelji. Iskreno sem mislila, ko sem jim zaželela, da naj zmaga najboljši. Tudi plakat kot napovednik sem razumela. In iskreno sem mislila, ko sem jim lahko na spletu čestitala za zmago, saj ji po tekmi nikjer nisem srečala.
Zgubila sem se med prvimi kapljami dežja ko sem hitela na tribuno. Videla sem izjemno postavo. Še enkrat znova sem mirno sedla, kratko počvekala in se veselila srečanja. Vedno rada grem v Celje. Prijetno gostovanje. Blizu je in vseeno smo Štajerci. Če ne moremo bit mi prvaki, naj bodo pa drugi Štajerci. Zdaj si obojni želimo bit drugi.
Mi si včeraj nismo želeli bit drugi. Razen nekaj svetlih prebliskov in tistega gola Žana, je bilo vse skupaj tako zelo jalovo. Žalostno? Zagotovo. Brez volje? Žal. Vredno vijol’čnega dresa? Žal. Ne.
Težko je bilo to gledat. Težko je bilo to spremljat. Kako naj pomagam, ko nemočna sedim in verjamem. Da se bo po golu spremenilo. Da se tisto Žanovo veselje ne spremeni v kontra efekt.
In zgodi pravilo bivšega. Enega, ki ga še zmeraj spoštujemo in enega, ki ga ni vredno imenovati. Grafiti po mestu govorijo svoje. Tudi moj pogled, če smo že pri tem. Ampak niti ni pomembno kdo je podrl to hišico. Niti ni pomembno kdo je »kriv.«
Bistvo je v temeljih. In bistvo je v zgodbi, ki pa ni moja.
Moja zgodba je, da ostanemo navijači. Naša ljubezen je NK Maribor. In to bo ostala. Mi smo tu, ker smo strastni, ja ponosni in pokončno gledamo gor. Dajemo vse od sebe. In to je vse kar je pomembno. Seveda verjamem v zmage na naslednjih tekmah. Seveda verjamem v zmago na finalu pokalu. Sanja se mi ne kak bo to ratalo, ampak verjamem, da se lahko stvari obrnejo.
S pristopom kot je bil včerajšnji pa samo upam, da smo končno končali to res zahtevno sezono. Ki je tako hitro odletela. Bila sem na vseh prvenstvenih tekmah. Doživela sem v 33. krogih 17 zmag, 6 neodločenih rezultatov in kar deset porazov. Ampak naj dodam še to statistiko, ki je res fascinantna. Dali smo 65 golov, prejeli smo jih 40. Številke, ki nič ne govorijo, ker nič ne povedo.
Pomembna je pot, cilj prinaša nove poti. Ta pot je posebna, drugačna. V vseh teh letih v živo, štejem leto 14, sem doživela toliko lepega in toliko čudovitega. A tudi to, kar sem včeraj. In res ni bilo fajn.
Gledam naprej, v novo sezono in verjamem v boljši jutri. Verjamem, da znamo sami sebi nastavit ogledalo. In vem, da znamo. Preprosto vem, da znamo. Dokazali in pokazali.
Dež ni prinesel želenega drugega mesta in dež ni prinesel veselja.
Iščem se med bolečimi trenutki, ki ne minejo in otopelostjo, ki ne želi čutiti ničesar.
Ampak vijol’čna kri…ta ostaja. Vedno ostaja. Mi ostajamo. Vedno bomo tu. Komaj čakamo naslednje tekme in komaj čakamo naslednje spomine. Kaj, še mlade gremo gledat v naslednjih dneh. Našo prihodnost.
Ne vem kaka bo prihodnost članske vrste. Moja naloga je, da stojim na vrhu te kolone in kričim, da nikamor ne gremo. Borimo se. Za zmage. Za Gregejevo zmago. Za zmage vseh, ki trpijo. Borimo se za nov jutri. In borimo se, ker v tem blatu pač nihče ne sme ostat sam.
Včasih priprta vrata prinašajo samo prepih. Zato je bolje, da jih zapremo.
Hvala Rene in hvala vsem, ki ste mi polepšali včerajšnji večer kljub vsemu kar se je zgodilo.
Pogled s hodnika…jaz vem.
Z ljubeznijo.
Drugače ne znam.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić