Moje srce si je res tak želelo it na to tekmo. Ker toti klub imam tak fejst rada. Saj me poznate. Preseljena, a vsako jutro ena pot, trije hribčki in konec tam, kjer se vse začne. Ljudski vrt.
In čeprav tekme včeraj ni bilo v domačem hramu, sva se odpravila na izlet, pester kot že dolgo ne, v čudovit kraj Wildon.
»Tu bi živela,« sem rekla, ko sva se peljala skozi center.
Simpatično mesto, krasen majhen stadion, ki je poskrbel, da nam res ni bilo hudega. Majhno parkirišče, dovolj velika tribuna za vse, pa še kaj sladkega se je našlo za vse nas. Tudi preste so imeli.
Te prihranim za kdaj drugič. Nostalgija vedno nekje ostane. Včasih se spomniš na hrano, ki si jo jedel, včasih na šotor, morda na balon, včasih pa preprosto na to, kako je nekoč bilo in je lepo, da je nekoč in fajn, da je danes.
Včeraj sem spoznala današnje. Nove. Stare. Čudovite. Prijetne. Zabavne. Garaške. Zahtevne. Tudi malo utrujene. Zagnane. Obraze.
Naše nogometaše, ki bodo krojili usodo nove sezone, ki se začenja čez 10 dni in prinaša friški luft, dosti novosti, veliko ujemanja.
In verjamem, da tudi golov.
Včeraj jih ni bilo. Proti romunski ekipi Otelul Galati, ki je imela tudi nekaj svojih navijačev, je bila tekma zanimiva, predvsem pa smo opazovali kako se odzivajo novi obrazi in kako so se kaj vrnili stari.
Bila je tekma, ko je igralo res veliko igralcev, tako da se je lahko za delček razbralo kaj lahko pričakujemo in česa so zmožni.
Tudi na tej tekmi nisem dvigovala pričakovanj, tako da sem srečna, da ni bilo nobenih poškodb, da so vsi fantje ostali zdravi, da so trenerji zagotovo prišli do novih spoznanj in analiz, mi pa do krasnega srečanja, po katerem smo kar nekaj časa ostali v družbi eden drugega in sproščeno kramljali, kar nam v tempu sezone redkokdaj rata.
Res sem vesela, da sva se peljala na to krasno pot, kjer so se odpirale veke in iskrila spoznanja. Kjer sem videla, da sem slišala in slišala, da sem videla.
Hvala vsem za prijazen sprejem, čudovite stiske roke in nagajivost, ki se konča z ljubeznijo.
Pot domov se je malo zavlekla. Na poti domov namreč živijo prijatelji. In čas s prijatelji tako prehitro mine.
Življenju kličem hvala in se vidimo kmalu.
Dobrodošli novinci in lepo vas je videti stari, krasni obrazi.
Srčno vijol’čna maham sorodnim dušam.
Z nasmehom.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić