Včeraj smo bili priča neverjetni in predvsem nori prvi tekmi končnice našega odbojkarskega kluba Merkur Maribor.
Če sem šla na tekmo že rahlo utrujena, sem z nje šla prebujena kot da bi spila nekaj energijskih pijač, par kav in s par kilogrami živcev manj.
Bila je to tekma, ki je imela vse. Imela je dvome. Imela je napake. Imela je kupe vprašanj. In imela je odgovor.
Srčnost. Ne pozabi nikoli zakaj si začel. Ne pozabi kaj te je peljalo na vse treninge, na neprespana jutra, dolge večere. Ne pozabi zakaj si se potil za prvo točko in zakaj nisi odnehal do zadnje.
Ne pozabi, da krivice so bile in bodo. Ne pozabi jih, ponižno jih sprejmi. Nihče ni popoln in tvoja strast se ne more primerjati z ničemer. V trenutkih jeze in bolečine te zanese. Ne moreš drugače. Vse ima neko mejo. In ti preprosto ne moreš preko nje. Ne moreš več gledat kako nekdo spet ni videl. Kako je nekdo spet narobe ocenil.
Zato ne pozabi, da se boriš za danes, da boš jutri boljši. Ne samo odbojkar, tudi boljši človek, tudi večji v srčnosti in iskrenosti.
In ko je včeraj padla zadnja točka. Ko je včeraj padel zastor tekme, je bilo vse naenkrat tako prazno, tiho, čeprav je igrala glasba.
Tekma emocij, tekma preglasnih neodobravanj. Tekma, ko bi morali nekateri vendarle stopiti iz svoje sence in sesti na tribuno. Ker ob rob preprosto ne spadajo. In ena tistih tekem, ko vidiš veličino človeka po tem kako reagira, ko ne zmore več gledat hinavščini v obraz.
Pojdi, znaš boljše.
Tem mladim se je včeraj preprosto zgodilo preveč krivic. Ti mladi so včeraj prosto gledali kako morajo boriti nemogočo bitko. In jo dobili. Preprosto so si zaslužili pravico in to zmago.
Ne, ker so bili res dobri. Do tega imajo še dolgo pot. Bili so srčni. Bili so iskreni. Bili so tisti, ki so se znali pobirat. Znova in znova. Napaka za napako. Udarec za udarec. Ko ne gre in ne gre. A veš da zmoreš več.
Tadej na sodih, Pero z glasom, ki te dvigne.
In konec. Tadej nekje na bobnih. Pero vedno blizu.
Dvorana Tabor je pokazala veličino. Poklon. To je bilo res lepo. Mislim, da sem našla na klopi svoj novi najljubši prostor in po novem mu bom tam zvesta. Imam tisti svoj mir. In kričim, ko želim kričati in molčim, ko mi je vse skupaj preveč.
In včeraj mi je bilo vsega preveč. Gledat ljudi, ki ne znajo z jezikom, ampak z močjo telesa, gledat ljudi, ki preprosto ne znajo ustavit sebe.
Bila je tekma, ki jo bomo pomnili. Ker s Salonitom nikoli ni bilo lahko. Ki imajo na drugi strani zanimivo, brata od mariborskega brata. In imajo posebnost, ki je nima vsak.
A naj do prihodnjič ostaja vprašanje…če bi bilo lahko, bi se želeli boriti tako kot se?
Z ljubeznijo.
Iz srca vesela šmorna.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić