Minilo bo. Ta občutek nemoči. Ta občutek v prsih, ko se ti zdi, da te življenje duši. Minilo bo dejstvo, da se nismo dovolj borili, da nismo dovolj garali na tekmah. Minilo bo.
Lestvica naše končane sezone bo napisala mesto številka tri. Niti ni važno kolikokrat smo bili prvi in drugi ali pa tudi bolj zadaj.
Ker se vsaka sezona začne z ničlo in konča s številko, ki nekaj pomeni, če ti pomeni kar ti mora pomeniti.
Čustven človek sem. Joj, ko bi bila malo bolj flegmatična. In se mi zdi, da navzven še delujem res mirno. Ko se trudim borit za nekaj, kar ne bom dosegla vem, da bom začela znova in se potrudila še bolj.
Tekma z Bravotom (po Štajersko) je bila podobna zgodbi sezone. In o njej ne bom zgubljala kaj pretirano besed.
Samo pohvalo Samotu za še eno res hrabro tekmo z upanjem, da bo publika manj žvižgala in več podpirala. In Ivanu. Toti vijol’čni stroj se ne ustavlja. Poklon za gol in vse kar sledi.
Ker je sezone kar naenkrat konec.
Po dolgem času se sprehodiva po južni ploščadi. Uroš zna dobro motivirat, zato je pri »Z Maribora« res noro, počvekava še s Kapetanoma, naredimo nekaj fotografij, pozdravim stare prijatelje, se trudim še z drugimi malenkostmi, pozdravim ostale prijatelje in pohitim na vzhodno ploščad.
Tudi tam znanih obrazov ne zmanjka, kot tudi ne na tribuni.
Lepo je, ker smo skupaj. Zadnjič v tej res dolgi, naporni, s solzami polni sezoni.
Predvsem pa sezoni, ko sem ne glede na vse še vedno oblekla najljubše majčke, hodila z NK Maribor kapami in še posebej izstopala na Slovenski, ko so nas vsi pošiljali v drugo ligo.
Bila je sezona, ko sem se spraševala »Kaj te je to?«
Bila je sezona, ko sem se spraševala »Kaj se zgodilo?«
In bila je sezona, ko sem dobila odgovor »Fajtali bomo do konca.«
In smo. Do naslova je bilo na koncu dlje kot se je zdelo. A vendarle je bilo vse mogoče. Dokler v to preprosto verjameš.
Nimam prstov in ne tipkam, da tu pišem kdo je kaj kje narobe.
Rada bi rekla hvala. Vsem, ki ste se borili. Vsi, ki ste trpeli. Ki ste dali vse od sebe. Hvala vsem, ki ste jokali z mano in vsem, ki sem vam v očeh videla svojo bolečino. Hvala, ker vam je bilo mar, tako kot je bilo mar meni.
Naj omenim samo svojo noro statistiko sezone.
Bila sem na treh prijateljskih tekmah, na tekmi medijske selekcije proti selekciji NK Maribor. Bila sem na vseh šestih pokalnih tekmah. Od osmih kvalifikacijskih tekem, sem videla vse štiri domače. Seveda sem bila na letališču po vseh evropskih tekmah. In še najbolj pomembno. Bila sem na vseh tekmah Prve lige Telemach. Tako da si po dolgih letih spet pišem 36/36. Skupno sem tako videla v živo 50 tekem svojega nogometnega kluba. V eni sezoni! Tudi ostale štiri sem pogledala v neposrednem prenosu.
Za mano je ogromno organiziranj, klicev, prošenj in kilometrov. Na letni ravni prehodim več milijonov korakov, na tisoče kilometrov, tudi s prevoženimi kilometri sem to leto kar na visoki številki. Nisem šla računat. Se pa moram in iz srca želim zahvalit vsem, ki ste mi omogočili prevoze in me varno pripeljali na vse cilje in domov. Tudi sredi največje selitve sem uspela z vsemi tekmami in še bolnim mačkonom. Res imam rada ta klub in res se borim na vseh frontah.
Zato verjamem v borbo v novi sezoni. Zato verjamem v novo zgodbo v novi sezoni. Zato verjamem v veliko iskrenih objemov po čudovitih tekmah. In verjamem v krasne utrinke, ki prihajajo.
Letos sem doživela veliko dežja. A danes zjutraj sem videla sonce. In vem da se kmalu znova srečam z luno. Čeprav bo počasi dan tudi prehitel mene.
Vsem prijateljem, hvala, ker ste. Lepo je in svet je lepši z vami.
Naj zaželim vsem lepe počitnice. In se vidimo v novi sezoni. Poskrbimo na tribunah, da bo za igralce najlepša. Njihovo delo pa tudi tokrat, prepuščam njim.
Z ljubeznijo.
V srcu si mi. In prsih.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić