Kapljice nežno šepetajo pesem pomladi, ko me pot pelje proti severni strani stadiona. Stopim iz avtomobila.
Od tu bom že šla peš, rečem. Skrijem se pod majhno streho in hitim do vhoda.
Na to se bom navadila, si rečem. Na vhodu se prijazno predstavim z imenom in hitim po kraju, ki ga tako obožujem.
Najprej desni del press centra, kjer bo tudi letos 4. in 5. septembra krvodajalska akcija Vijol’čna kri za vse ljudi, potem pa se podam po hodnikih do medijske tribune.
Seveda sem zgrešila vrata. Kak pa. Normalno.
Ampak štenge še vedno obožujem, čeprav se vedno neke pritožujem nad njimi.
One lesene Kalvarijine so mi sicer posebej posebne, ampak vse štenge me vedno znova spomnijo, da ženske zaradi njih od zadaj zgledamo še posebej dobro. Sedem na tribuno. Na koncu nas je pet.
Tekma se začne. Fantje igrajo dobro, gola pa ni. Prijatelji iz Zagreba zadenejo dvakrat in konča se polčas.
Drugi polčas prinese številne menjave na obeh straneh in nogomet postane čisto drugačen.
Fantje začnejo z goli, ki pridejo s prenehanjem dežja. Rok Sirk zadane trikrat, Nacho Guerrico dvakrat. Tisto njegovo bombo si poglejte večkrat. Ne bo vam žal.
Res je bilo prijetno srečanje, polno različnih priložnosti. Predvsem pa zelo fer in pošteno prijateljsko srečanje z ekipo Lokomotive iz Zagreba.
Všeč mi je bilo, ker so se potrudili tako eni, kot drugi, da je bila tekma v vseh pogledih zelo korektna, poštena in zelo nogometna.
Tekma, ki se je začela ob 12h je bila v vseh pogledih vredna ogleda, žal pa prenos ni uspel.
Žal mi razlogi niso znani, prepričana pa sem, da bo naslednjič zagotovo vse boljše.
Kot ti krasni zadetki, prijetna tekma in dež, ki res zmeraj nekaj lepega prinese.
In ko hodim skozi prehod…uf, kako rada imam ta stadion. Kako ljubi so mi ti hodniki, kako prijetna je vsaka stena, vsak stol, vsak korak.
Ljudski vrt, čeprav nisva več soseda…kako zelo rada te imam in kako sem hvaležna za te dobri dve uri s teboj.
Vedno znova, pa kolikokrat sem že to napisala, je to ljubezen na prvi pogled.
Vedno znova. Če bi lahko kdaj komu razložila ta čar, to ljubezen, to spoštovanje. Ta pesem prostora v katerem sem, sreče, ki jo prinaša ta izjemen kraj.
Hvala, ker sem lahko na tem izjemnem kraju. Kako veliko to pomeni moji vijol’čni duši…ni pravih besed.
Hitim po severu proti jugu…tako lepo se mi nasmehne in me pozdravi prvi…in pol še drugi. V srcu ste mi in lepo je, ker vas imam. Res ste nekaj posebnega in edinstvenega.
Hitim na praznovanje…in nasmehnem se. Hvala Ljudski vrt. Tu se vse začne in vse konča.
In za vse, ki ste me vprašali…ali je bila tekma dobra?
Bila je. In videlo se je iz aviona.
Z ljubeznijo.
Hepi teta.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić