Kot oblaki, ki skrivajo sonce…kot tema, ki prinaša jutro. Kot žalost, ki postane jeza. Kot ponos, ki preraste v srečo.
Kot dan, ki je po dnevu…da zapolni tisto misel…uspelo nam je.
Ne, uspelo mu je. In zadaj ima ekipo, ki mu z vseh strani krije hrbet. Zadaj ima ekipo, ki mu sledi. Ekipo, ki drži skupaj. Tudi če Marko sfali penal. Tudi če se morda ne obrača, kot bi se moralo. Tukaj je njegova ekipa. Ki se je po tekmi podpisovala na žogo, ki je samo njegova. Za tri. V novogoriškem športnem parku.
Ko je sijalo sonce. Ko so padale prvaprilske, a na srečo ne dež. Ko so padale žaljivke, zmerljivke, ko padale besede sovraštva, srda in hude jeze…a vseeno sem zmagala. Ko sem jih vprašala in spraševala sebe…zakaj in dobila odgovor…nisem jaz kriva. Nikoli nisem bila jaz kriva.
Za tribuno, ki ji nikoli nisem zamerila, ker sem vse jemala kot strast. Ker sem vse jemala kot del folklore. A vse ima mejo in včeraj so šli nekateri preko meja. Kaznujejo se bakle, stoli, metanje vsega živega. Nihče pa ne kaznuje izjemno nesramnih, žaljivih in hudo predrznih komentarjev.
Nihče ne odstrani s tribun ljudi, ki menijo, da lahko vsakemu rečejo vse. Verjemite mi, tudi brez razloga. Tudi če ga najdejo, je na ravni starosti njegovega nogometnega znanja. Zarjavelo.
Rada imam Gorico. To mi je gostovanje, ki mi je leta nazaj priraslo k srcu. Vedno najdemo kaj dobrega za jest, kavica je fantastična. Na vsakem koraku prijaznost. Skoraj vsakem. In vsem pač nisi prijazen.
A skozi čas bom upam da pozabila kar se je včeraj zgodilo in se spomnila, kako so padali goli. Kako lepa igra je bila. Kako čudovito je bilo gledat naše fante, tokrat rumene in bele, kako so garali na igrišču in kako nasprotnik ni imel pretiranih možnosti, da bi dosegel to, kar so nekateri že videli.
Včeraj sem ugotovila, da ni važno kako dober si, vedno te nekdo ne bo maral. A se hkrati zavedala, da ga ni čez iskrenega, mladega nasmeha s pisalom v roki, ki hodi po avtograme in selfije.
V vseh pogledih so akterji na igrišču vzorniki mladim in tudi manj mladim. Družina, ki obožuje Jojota vedno znova pokaže kako je zvestoba do nekoga večna, ljubezen pristna. Nalezljiva, polna zanosa in nasmeha.
Športni park Nova Gorica je včeraj videl vse. Prijatelje, ki se dolgo niso srečali, slišal zgodbe, ki so se že stokrat povedale, spraševal o poštenosti in iskrenosti sodnikov, ki so svoje delo opravili več kot solidno in predvsem je včeraj določen del populacije pokazal zakaj je bolj na dnu, kot ekipa na lestvici.
Mojca je iz Gorice odšla ponosna. Na krasen popoldan, na stiske rok z ljudmi, ki jih preprosto obožuje. Pa še s sladicami v kuferamu. Moja Barbara pač zna. In nedelja je kar naenkrat postala tako zelo sladka in čudovita.
Res je bilo lepo spet prit. Naredit en krog. Čeprav je ena od ulic v prenovi. Res je čudovit ta stadion. Kulisa se lahko primerja z ono v Kranju.
Čudoviti trenutki, ki ti jih eni na vsak način želijo uničiti. Zaradi lastnega gneva, jeze in sovraštva. Prebolela bom, dejstvo pa je, da sem besede, ki sem ji izrekla na koncu, še danes mislim hudo resno. Ne zaradi vrtnic, ker mi je ta ekipa še zmeraj izjemno simpatična. Ampak ker bumerang preprosto mora pokazati ljudem, da si vsak človek, igralec, navijač ali pa samo delavec kluba, zasluži spoštovanje ne glede na to od kod prihaja.
Sicer pa…na koncu se vse pokaže na igrišču. In igrišče je dalo odgovor.
Hvala vsem, ki ste nas odprtih rok sprejeli, hvala vsem, ki ste z nami skozi ta leta bili v prijateljskih odnosih. Veliko vas je, čudoviti ste in hvala Goričani, ker ste čudoviti promotorji tega mesta.
Verjetno bo minilo kar nekaj časa, da se vrnem na ta stadion, a vrnila se bom. In obljubim, to pa je moja obljuba v blogu 1151, da bom ostala zvesta sama sebi, iskrena, poštena in dobra kot sem.
Ker v enih vrtnicah ni cvetov…le še trnje je ostalo.
Dragi Žan, čestitke za 17 golov. Čestitke za izjemne odgovore na tiskovni in predvsem poklon za to kak igralec postajaš z ekipo, ki je vsak dan bolj zrela, neizmerno hitra in predvsem ujeta v trenutek želje, da je lahko vsak samo še boljše.
A obljubite mi nekaj: fajtajte do konca. Ne glede na vse.
Z ljubeznijo.
Ko sem V, namesto T, sem z razlogom.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić