Select Page

Lekcije v življenju prinašajo trenutki, ki imajo vrednost. Ki imajo neka drugačna krila. Imajo drugačno energijo. Lekcije v življenju nas naučijo, da ko mislimo, da ne zmoremo več, da je to trenutek, ko pridemo do točke, ko smo pravzaprav šele začeli.

Hvala!

In začeli smo. Vsi. Silovito. Zagnano in predano. Mladosti polna mariborska odbojkarska renesansa in mi trije z močjo dela družine enega odbojkarja. Pet nas je bilo. Samo pet.

Začetek srečanja.

Dovolj je bilo. Da smo bili tam. Da smo noreli. Da smo peli. Da smo navijali. Da smo vzklikali njihova imena. Da smo se drli »Maribor« kot zmešani. Dovolj je bilo. Ker smo bili njihova krila.

Športni pozdrav.

Za izjemen večer v športni dvorani v Kanalu se moram v prvi vrsti zahvalit Perotu in Matjažu. Prvemu, ker vedno pride z norimi idejami in drugemu, ker te nore ideje vedno odprtih rok sprejme. In potem je tu še nori Tadej, ki seveda ne bo rekel »ne« evforiji na bobnih do zadnje odigrane točke.

Prijateljstvo.

Za zmago. Za ponos. Za energijo. Za srečo. Za ljubezen. Za spoštovanje.

Popoln trenutek.

Za nas in vse, ki so gledali spletni prenos. Za to tekmo. Za polfinale. Za gladkih 0:3. Za noro veselje. Ne samo ob zmagi. Ob vsaki točki. Ob vsaki obrambi, napadu ali asu. Za noro veselje ob želji, da zmaga vendarle gre domov.

Kapetan, Veliki!

Ni bilo lahko, a zagotovo lažje kot v soboto. In bilo je prepričljivo. Bilo ni niti za minuto vprašljivo. Bilo je dobro. Bilo je polno mladostne radosti. Polne izkušene učenosti. Bilo je polno ljubezni. Do odbojke. Do sotekmovalca. Do svojih trenerjev. Bilo je polno spoštovanja.

Trenutki, ki ne minejo.

Na tej tekmi je zmagala želja ne samo po biti najboljši, ampak se učiti v spoznanju kaj življenje lahko da, ko se za to boriš. Na vsakem treningu. Na vsakem koraku. Ko potrebuješ. Samo tisto eno točko. Samo tisti en pošten pogled. Ko potrebuješ samo tisto nekaj več.

Veš ono, ko je drugi niz tvoj.

Ko se konča. Ko ti je uspelo. Skoraj tri ure od mariborskega hrama odbojke. Ko ti je uspelo. V sreči, ki jo prinaša takšna zmaga.

Prisluhnimo trenerju.

Kjer se je ples pomešal z ritmiko, godbo in zanimivo, tudi sodi.

Ko gre žoga svojo pot.

Imeli smo lep sprejem in lepo nam je bilo v tej res lepi dvorani ob čudoviti reki. Kjer se dotični avti sploh ne zaklepajo (in niti zapirajo) in se glasnost meri bolj subjektivno, kot se zdi. In da modri dim vendarle prinese najbolj glasen zvok.

Zmaga.

Bil je krasen večer. V vseh pogledih bi lahko vendarle malo pretiravala. Veličasten. Za moje prvo gostovanje v delu Slovenije, ki ga zelo obožujem in v bližino katerega se kmalu znova vračam. Za gostovanje, ki ima ogromno imen. Ogromno zgodb.

Sreča.

Ta je bila moja. Bila je lepa. Za tisti prekrasen konec. Za čudovite in prelepe, srečne poglede teh izjemnih fantov. Za tiste srečne trenutke, ki smo si jih delili preden smo naredili skupinsko fotografijo.
Za čudovit trenutek, ki naj v srcih nikoli ne mine…

Dimna.

Kot večer…in postane noč…da smo se zahvalili za varno pot, čudovit čas, izjemne prijatelje in nove zmage, ki so postale prijateljstvo.
Naj bo polfinale noro, polno novih prelepih zgodb in predvsem…trenutek, ki ostane.
Z ljubeznijo.
Pa vendar smo jih utišali.
MalaMo. :*