Hvaležnost. Brez hvaležnosti me ni. Hvaležnost je trenutek, ko se zavem kaj vse imam in do kod sem prišla po svoji dolgi in trnovi poti. Hvaležna sem vsak dan znova, ker lahko živim kljub vsem bitkam, ki so z menoj kot tiha prtljaga, ki skrbi, da so včasih kolena težja in možgani z vzdihi »preveč je.«
Zato hvaležno ploskam za čudovit večer v Ljudskem vrtu. Ne zaradi vsega, kar nismo razumeli, ampak zaradi smeha, dobre volje, fantastične komentarje in predvsem za to, ker smo bili skupaj.
Hvaležna sem družini Šafarič, da sem suha prišla na tekmo in hvala Anita, ker si prišla, čeprav sem vedela, da bo težko.
Hvala vsem prijateljem, ki sem vas srečala na poti.
Enih nisem videla že tako dolgo, da so otroci zrasli do višav. Hvala vsem, ki ste nekje ali pridete od nekje, ker veste, kje je moj sedež. Vedno srečna in hvaležna, da smo skupaj.
Na tekmi, kjer smo preprosto vedeli. Da bo obema ranjenima levoma res težko, a da se da. Seveda verjamemo. Mi vedno verjamemo. Ni nas dosti bilo ob tako čudni uri ob tako čudnem vremenu in to na dan pred delovnim dnevom.
Res si niso mogli najt bolj primernega termina za 34. krog državnega nogometnega prvenstva.
Verjetno pa vseeno moram priznat, da se je zgodilo, kar ne pomnim, da bi kdaj v živo videla v Ljudskem vrtu. Eden. In potem še drugi. Avtogol. V Ljudskem vrtu. Je verjetno trenutek pravi, da rečem hvala Kai in Morris.
Neke vijol’čne krvi pa je očitno le ostalo v genih nekaterih naslednikov. Pa tudi če ne, hvala in ne bomo se branili, če še kdaj.
In hvala Žan. Hvala ekipa. Da ste se zbrali. In še tretjega dali. In za mejnik, ki smo ga res pogrešali. 20. gol v sezoni. Kaki dosežek za tako mlado nogometno dušo s talentom, ki sije sredi te države v vsem svojem sijaju.
Za talent, ki smo ga še predzadnjič gledali pred domačo publiko. Ker tak talent pač mora videti svet. In mi si sebično ne moremo želeti, da bi ostal.
Ker ko si tako dober, ko imaš tak občutek za žogo, ko se ti tako odpre širjava znanja, je čas, da odpreš krila in odletiš. Ker te imamo radi, ti želimo najboljše na tem svetu.
Iz srca.
Kot želimo najboljše vsem. Ker smo videli res ogromno borbe, želje in ljubezni v tem dežju, ki kar ni nehal. Pa Menno, bilo je to res dobro. Reees dobro. Pogumno naprej in pazi nase. Ta glava včeraj je zabolela tudi mene.
Kot je zabolelo še marsikaj, saj človek se ne more sprijazniti z dvojnimi merili in predvsem da se kartonira vedno znova in znova resnica. Pa kak se te ne bi človek bunil, če se brez kartona in kakršnekoli kazni ali prekinitve igra po tem, ko se faulira našega igralca in se začnejo borit še najbolj mirni igralci. Namesto, da bi se priznala napaka, se pa nekdo počuti ogroženega in napiše karton. Ne razumem jaz tega pa je kak je.
A mimo je. Zmagali smo. Fajn smo se imeli. Tudi s tisto marelo po tekmi. In varno potjo domov. Hvala, Primož.
Prijetna tekma z zavesami, ki nam bi jih zavidali najboljši šiviljski mojstri.
Srečanje, ki vedno znova prinese lepe spomine.
Ko zadnja zapuščam svoj sektor meni tako ljube vzhodne tribune stadiona Ljudski vrt.
Kako lep si, dom prvakov. Kraj, ker je sreča doma. In nič ne boli.
Lep večer je bil in prihajajo še lepši časi.
Čez par ur pa na posebni derbi. Mladi igrajo z zelenimi v Rogozi. Pridite. Zagotovo bo fajn.
Z ljubeznijo.
Podpisana.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić