V zadnjih tednih sem se še posebej naučila ceniti trenutek. Odtenek tistega veselja, tistega pristnega trenutka, ko smo skupaj res kot eno samo upanje, sama želja. Kot tisti zvok bobna, ki daje pozitivno energijo, kot Perotov megafon, ki sporoča, da nismo sami. Kot Tadej, ki drugi dan ve, da je dal vse od sebe, ker čuti mišice za katere ni vedel da obstajajo. Ali pa ko vleti Filip. Pomagat. In drugi dan roke pokažejo, da je dal vse od sebe. In vsi navijači, ki so se pripeljali iz Maribora. V Kamnik, da podprejo. Modre, ki igrajo proti modrim.
Pa čeprav se jim deremo »vsi za šampijone vijol’čne.«
Vesela sem, da sem lahko prišla. Ker doma lovimo gram na gram, pozitivno na pozitivno. Da bi moja mala kosmata šapica le še enkrat znova zmagala. Hvaležna vsem, ki mu pošiljate najlepše misli. Radi vas imamo. Mejo hvaležno tolče z od odvzema krvi pobrito tačko. Pogumen kot lastnica. Zmeraj. Le da on pokaže in dokaže, da ima res močne zobe.
A zobe so včeraj pokazali tudi naši krasni odbojkarji. V tekmi, ki je bila težja, kot se zdi in predvsem zelo zanimiva iz perspektive subjektivnega navijača. Uf, pa kak so to žoge letele. In predvsem kam. In kak se je to videlo. Ocenilo. Precenilo. Noro. Človek samo gleda in se čudi.
Ampak ja, saj vse razumem, sprejemam in spoštujem. Tudi dejstvo, da mi je res zanimivo da se dovoli igrat prvo odbojkarsko ligo v tej dvorani. Vsak, ki je kdaj bil tam bo razumel moje besede. Ker če kaj, ta strop…ajoj. Pa tota dvorana bolj švica kot jaz zjutraj dve uri pa pol. Včeraj smo verjetno kako uro pa pol. Dobro smo jo odnesli. Ni kaj. Občudovanja vreden vsak, ki to razume. Tudi preveč angleškega jezika za slovensko odbojko. Ki je prerasla že vse okvirje le-tega.
A imeli smo se vseeno krasno, čudovito gostovanje z najlepšim kombijem, čudovito vzdušje, krasne debate, veliko smeha, novega znanja, učenja in prekratek čas, ki je minil, da se kmalu ponovi.
Tekma za tretje mesto se bo seveda pokrila z derbijem, druga tekma z domžalsko tekmo, tako da se bojim, da je bila včerajšnja odbojkarska tekma moja zadnja v živo v tej drugačni in posebni sezoni.
Naj se zahvalim vsem tistim, ki ste me vrnili na tribuno. Ki ste mi dali to, kar sem prosila. In hvala, ker ste slišali moj glas. Čisto iskreno, čisto pošteno.
Brez filtra in po moje.
Dragi mladi odbojkarji, hvala, ker ste nam pokazali ogromno znanja, energije, predanosti, srčnosti. Pokazali ste nam kako se hodi po res izjemni poti, kjer zmaguje srčnost, poštenost, odnos do dela in želja po fantastičnih zmagah. Predvsem pa ste nam pokazali, da se do zadnje točke ne predaje, ne glede na vse.
Zato se tudi mi nikoli ne bomo predali. Ker ste verjeli in Sloveniji pokazali koliko je vredno odbojkarsko srce, ki si želi. Bodite ponosni na svoje dosežke in na svoje izjemno znanje.
Včeraj ste mogoče izgubili tekmo, ampak v življenju si zmagal, ko si se boril ne glede na vse okoliščine, na vsa imena na papirju, ne glede na kraj, utrujenost in poškodbe.
Bodite ponosni nase. Verjemite, veliko nas je, ki vam iz srca in iskreno ploskamo za vaš velik uspeh. Ne glede kaj se zgodi v naslednjih dneh.
Ste bistvo športa in radi vas imamo.
Z ljubeznijo.
Prihaja čas. Samo gasa in vsekaj po materialu!
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić