Hvala. Tolikokrat hvala. Toliko hvaležnosti za prelep včerajšnji večer. Vedno hvaležna, ko nismo premočeni do kosti, ko dobim krasno parkirišče (ki po novem šteje dvojno), ko se dobimo prijatelji eden za drugim. Ena se mi pridruži v avtu, eni na ploščadi, eni na tribuni.
Toliko let sem spet čakala ta prijateljski dan. Na to, da smo skupaj na tribuni, da se družimo, smejimo, komentiramo, zaidemo v vse možne vode, naredimo fotografijo za spomine in da uživamo v krasnem večeru.
Našteli so nas 1500. Nasprotnik: Varaždin. Dresi nasprotniki: preprosto zelo posebni in simpatični.
In mi. Šteli smo do šest. In dva dodali nasprotniku. Srečanje, kjer sta igrali dve ekipi in en golman. In tako sta bili tudi obe ekipi različni, kot tudi oba polčasa, ki sta dala dve različni sliki in en skupen cilj.
Dobiti nazaj to kaj nam pripada in dokazati v Evropi, kje nam je mesto.
Naša ekipa je preprosto fantastična. Kaj smo včeraj to gledali. Kakšne izmenjave, energija, povezanost, prijateljstvo.
Ne pozabimo, nekateri so z nami šele nekaj dni, eni tednov, eni šele mesecev.
Ta ekipa ni skupaj več let, pa je včeraj pokazala kako izjemni so lahko in predvsem kako zelo navdušujejo s svojo hitrostjo, znanjem, preigravanjem in ljubeznijo do fuzbala.
Uživali smo. In videlo se je, da so uživali tudi oni. Nagrado šestih golov so si razdeli: Arnel po tri, Ivan dva in naš prvi Japonec, Urata.
In po tekmi so tako krasno delili avtograme otrokom. Hvala vsem, ki ste prišli do ograje, k ograji. Tudi komu, ki ni želel. Včasih kaj spoštujemo, a ne razumemo.
Hvala najboljšim za čudovite objeme in prijetne besede. Življenje je lepše in polnejše, ker lahko po štengah gor in dol letim v vaše objeme. Pri mojem super vrhunskem kolenu tiste trenutke čisto nič ni bolelo. Ljubezen vedno zmaga.
Do kmalu, ko se znova srečamo. In bo trenutek magičen.
Z nasmehom.
Vijol’čna zgodba prinaša prijateljstvo.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić