Dolgo je že, kar sem prišla prvič, tudi dolgo, kar sem prišla nazadnje.
Danes sem samo želela to, da ne zamudim. Da bom dovolj hitra, da zaploskam, da se zahvalim. Da pridem po avtogram. Po fotografijo.
Moja zlata Urška najde čas, da se najdeva me Lumpijevimi objemi in iskrenimi poljubčki. In se usedeva na tribuno. Da prideva na zadnjo tekmo Rokometnega kluba Maribora doma v tej sezoni. Kaj prinaša nova…počakajmo.
Prideva, zaploskava, se nasmejeva sosedu in da navijava do konca.
Skoraj je uspelo. Skoraj je prišla vsaj točka. Pri vmesnem rezultatu se je marsikaj obrnilo. Tri izključitve igralcev iz Slovenj Gradca so pač naredile svoje. A ni bilo dovolj.
Gostje so zmagali, jaz pa sem hitela po teh vedno pestrih štengah. Da pozdravim. Da je moja najljubša tabla hvaležnosti bogatejša za še en čudovit avtogram. In krasne spomine. Za fotografijo Kapetana, ki sem ga vedno tako rada imela.
Hvala Tadej Sok. Ker si bil vedno tako preprost, srčen, neustrašen. In saj veš, Žilav. Hvala, ker si bil vedno na vrhu ekipe in v njo verjel kot najboljši kapetan.
Hvala Tadej, ker si bil, ko je življenje bolelo. In hvala, ker si vedno pomagal z vsem, kar si lahko.
Hvala za enajst sezon. Hvala za vse nasmehe, za pozitivo, za vse fantastične gole.
Za iskrenost, predanost. In ker ne glede na to kako so te lomili, te nosili z igrišč, vedno si se vstal in se boril kot pravi lev.
Žilavi, hvala, ker si vztrajal, ko so številni že davno dvignili roke, iskali izgovore in odhajali.
Zato ti na novi poti želim predvsem zdravja, krasnih dni, čudovite poti. Predvsem pa ti želim, da bi zmeraj ostal tako preprost, iskren, hvaležen in predan fant v vsem kar boš počel.
Vem, da to ni slovo. To je začetek novega snidenja.
Pazi nase. In če sva se kaj štiri leta nazaj naučila…da je vse lažje, ko nisi sam.
Hvala ti, hvala rokometni klub za krasne zgodbe in čudovite nove prijatelje.
Kjerkoli se nadaljujejo poti, naj prinesejo predvsem srečo in nepozabna doživetja.
Lepo mi je spet prit na rokomet. In če kaj, mi je bilo v čast gledat slovo velikanov. Dveh kapetanov, ki sta v našemu klubu in mestu pokazala kako se igra res dober rokomet in vanj neizmerno verjela.
Do novih aplavzov.
Vztrajajte pri svojih sanjah.
Z ljubeznijo.
Včasih je dovolj le pogled.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić