Zgodba srečnega konca

Karkoli smo pričakovali. No, karkoli ste pričakovali in karkoli sem jaz pričakovala. No. Jaz tega res nisem.

V resnici sploh ne vem kaj sem pričakovala. Mogoče marsikaj v drugačni obliki in v neki drugačni zgodbi.

Ko smo našli super parking in sem prišla na res lepo štajersko čago, sem ugotovila, da tu na stadionu v Slovenski Bistrci res ni slabo. Kaj vse so mi znali ljudje povedat dneve pred tekme. Ni držalo.

Stadion je resnično zelo simpatičen, tribuna precej velika, stojišč veliko. Ko sva z Urško dobili še idejo s klopco, se je vse skupaj lahko začelo.

Nimam res kaj rečt…luštna zadeva. Številni so me pripravljali, da me čaka »pajzl.« Ne prijatelji, daleč do pajzla in daleč od slabega.

Trava ja, samo to smo tak vedeli, da po takem deževju ne moremo pričakovat čudeža. Ampak v vseh pogledih je bilo to eno res zanimivo srečanje.

S strani zunanje opazovalca pestro, zanimivo.

Na visoki ravni, bi lahko rekla. In treba je priznati, da čudovito srečanje za polfinale pokala.

Bilo je pestro. Na obeh straneh. Na tribunah. Kulise. Pa še vreme se je skuhalo.

Imeli smo vse. Tudi VAR prijatelji, tudi to. Neuporabljen, a bil je tu.

Bilo je popoldne, ko smo se veliko smejali, ko smo srečali veliko znancev, kolegov in prijateljev. Bilo je to srečanje, ki je prineslo tudi veliko držanj za glavo. In bilo je srečanje, ki je bilo zgodba srečnega konca.

Po začetnem šoku ob začetku drugega polčasa so tekmo na drugo stran speljali Marko, Žan in Aljaž.

A bilo je težko. Od prve do zadnje minute. Bilo je zahtevno. Bilo je naporno. In predvsem se domačin niti sekundo ni predal. Ti mladi fantje so pokazali izjemen karakter, odnos do nogometa, športa in dela.

Bistričani so s svojim znanjem in energijo pokazali, da se favoriziranega nasprotnika preprosto niso ustrašili. Dejstvo, koliko jim pomeni ta tekma pa pove glasba, ki se je predvajala ob prihodu fantov na igrišče.

In to pesem Lige prvakov. Izjemno. Poklon za to gesto. Meni je pomenila veliko.

Kot tudi gesta, ko smo se srečni veselili odhoda ne samo domov, ampak tudi v finale pokala. V Celje. Ko smo se nazadnje spravljali na finalno tekmo, sem se jaz par dni prej borila z zdravniki v bolnici, da bi jaz pa res šla domov…da grem po pokal.

No, čas je, da ga po tistem zmagoslavju v Kopru znova vrnemo…domov.

In da ne pozabim na gesto. Lepo je stat sredi stadiona in to ravno tam, ko fantje odhajajo na igrišče. Zato sem jih ulovila tudi, ko so odhajali z njega. In potem sta prišla. Vedno vprašam kje je Miki.

Težko in redko se zgodi, da njega nimam na fotografijah ko je igralec. In to je bil trenutek, ki naj nas vsak dan spomni na najbolj pomembno. Biti zdrav. Biti prijatelj. Biti vreden spoštovanja. Biti človek. In biti tu, ko življenje boli.

Hvala Miki, za vse čudovite vrednote in hvala, ker si vedno tu, ko potrebujemo roko v podporo.

Grega zagotovo ve, da tota vijol’čna vojska verjame v njegovo zmago. In v zmago celotne družine.

Res je bilo srečanje, ko sem nekaterim ljudem lahko pomahala po več mesecih in bilo je srečanje, ko sem ugotovila, da ene stvari nekega dne res dokončno minejo. Kar je včasih tudi zelo dobro.

Hvala Zoki in Urška. Hvala NK Maribor, hvala vsem, ki ste bili z nami.

Rezultat je super, igra pa še bo.

Z ljubeznijo.

Še vedno Ona.

MalaMo. :*