A ostali bomo za zmeraj

Kak te imam rada, moj NK Maribor. Tako zelo rada te imam.
Ne vem kako bom to dojela, a bom kar na začetku napisala to, kar sem rekla po tekmi.

Spoštujem in sprejemam, da so zeleni postali državni prvaki že današnji konec popoldneva. Spoštujem, čestitam in dodajam, da je ta naslov nedvomno zasluženo.

Celotna sezona do vključno z današnjim krogom je bila za nas turboletna, zelo zahtevna, zelo naporna, polna ledenih tušev, vročih streznitev in realnih upanj.

Še nekaj mesecev nazaj so nas pošiljali v drugo ligo, do danes pa smo še zmeraj veljali za enega od možnih ekip za prvaka. Ki so ga eni oddali že prve kroge, jaz pa sem verjela čisto do konca. Verjela.
Še nekaj dni nazaj sem eni meni ljubih oseb razlagala računico in moja računica je bila čisto fajn.

Dokler ni padel tisti gol. Na tej tekmi. Ki bi lahko vse več kot to. Na tekmi, kjer sem se počutila res prijetno. Kjer sem čutila neko veličino poznega popoldneva. Kjer sem videla in veliko nisem razumela.
Po drugem golu sem se zavedala, da ne bo šlo. Čakala sem menjave. Bojim se, da je bilo takrat že vse prepozno.

A naj kritike prepuščam vsem tistim, ki so čakali na to, kar se je zgodilo in dogajalo.

Naj bo moja misel tega pozno večernega bloga takšna, da sem ponosna na to ekipo. Ne samo za to sezono, tudi za minulo. Ker se je znala pobrat, ker je znala skupaj stopit. Ker je znala znova verjet. Ker je postavila visoke cilje in ker se nikoli ni predala.

To je moja ekipa. Vedno bo moja ekipa. Z drugačnimi imeni, z drugačnimi zgodbami, a moja.

Ko Luka tako srčno pomaha, ko me na tribuno gledajo obrazi, ki čutijo kot jaz.
Bila je tekma emocij. Sloves. Upanj. Zmag. Veselja. Glasne vzpodbude.

A tudi številnih prekinitev. Nesmiselnih dimnih zaves. Neizmerno velikih in nepotrebnih žalitev. In predvsem tekma, kjer je varnost totalno zatajila. Kjer se je nedotaknjenost nogometaša spremenila v rumeni karton. In kjer sem spoznala, da varnost ni več to kar je bila.

Na srečo sem imela res krasen sedež na tekmi. Bila sem obdana s čudovitimi ljudmi. Bilo je res lepo gledat danes to tekmo. Že dolgo se nisem počutila tako sproščeno na tekmi, ki je prinašala toliko. Čeprav res nisem razumela. Zakaj se sektorji ne praznijo? Zakaj so spet morali odpeljat enega od rediteljev? Zakaj vse te bakle v golmane? Zakaj toliko nespoštovanja do igralcev, igre in nogometa? In zakaj nihče, ampak nihče ni zaščitil Ažbeta Juga? Zakaj…?

Tekmo jemljem zelo emocionalno. To, da bi v nekih časih zadnjih treh let že spala, je jasno. Blog bi napisala jutri po mojih hribčkih.

Tak pa sem pojedla ameriški hot dog in dobila neizmerno željo, da pišem. Da spravim ven to svojo ranjeno dušo, ki deluje sicer čisto ok, čeprav je globoko v sebi natempirana bomba.

Ne bom nikogar žalila po spletu, se z nikogar norčevala. Uživajte v zmagi in sreči. Čeprav mi nekako ni šlo v glavo kako se je množica, namesto lastnega veselja, spravila provocirat gostujoče organizirane navijače. Te pa že al kaj.

Naj vse lepo traja, ker prehitro mine. In naj se vsak zaveda kaj pomeni zmaga in kaj poraz. Kaj vse to prinaša za seboj in kaj prinaša novo jutro.

Pogledala sem tiskovno našega kluba. Bilo je res težko. Samo hotela sem slišati odgovore. Ki so ostali nekje v zraku bolečine poraza, ki ga res nisem pričakovala.

Večni optimist sem. Nekak verjamem do konca. Čeprav če bi jaz stavila, bi vedno zgubila svoje stave. A še vedno bi stavila na svoj klub.

Ko se je Miki boril, ker nihče ni pomagal Žanu, ko so se igralci borili, ker nihče ni pomagal Ažbetu.
Na koncu dneva je prav, da smo prijatelji. Tako ali drugače. Da dihamo kot eno.

In ne, nič ni bil oni, ki ga ne smemo imenovati, kriv. In ne, naslova nismo izgubili zaradi njihovih napak. Ampak naših lastnih.

Ker delam in živim, delam napake. Ni kamen na moji poti kriv, da sem stopila nanj in mi je spodneslo in ni kriv dež, ker sem mokra in nisem s seboj prinesla dežnika.

Življenje prinaša številne odločitve in sami se moramo odločiti kako bomo začeli, ostali in obstali. Sami se moramo vsak dan pogledat v ogledalo in se zavedat da vedno pač ne bo šlo.
In danes je bilo res vse skupaj bogo. In naj s tem končam.

Da se zahvalim. Vsem, ki ste prišli v Ljubljano na tekmo. Tudi številnim novinarjem. Lepo bi bilo vedno videt takšno številko sedme sile. Hvala za varno pot in hvala, ker imamo privilegij gledat moj NK Maribor. In ja Sven, tudi za mene ste še zmeraj najboljši.

Ostali boste. Težko bom predelala to kar se je danes zgodilo. Mogoče nikoli ne bom. A dejstvo je, da mi je pomembno, da moj mačkon poje porcijo, ki pomaga, da bo pridobil na teži in predvsem mi je pomembno, da v teh dneh skupaj stopimo v molitvi, lepih željah in vsem kar prinaša dobra misel…za vse ki trpijo, ki imajo za seboj težke dneve in jim je hudo. Predvsem pa za našega Gregeja. Ki nas potrebuje v skupni želji, da mu bo uspela njegova največja bitka. Nisi sam in veliko ljudi misli nate in ti želi iz srca vse najboljše.

Kot želim tudi vsem vam. Da bi bili zdravi, uspešni pri svojem delu, da bi uživali v času ki vam je namenjen in predvsem vam želim, da bi vsak dan bili hvaležni za danes. Za ta trenutek. Za ljudi, ki vas obožujejo, živali, ki vam lepšajo življenje in predvsem vas prosim, da bodite hvaležni, ker vam je dano to življenje.
V privilegiju biti del vijol’čne družine. Ne menjam. Nikoli. Nikdar.

Vedno ste bili tu, ko je življenje bolelo. Ko zdaj boli…sem tu. Vedno bom tu. Hvala, ker sem lahko navijačica največjega slovenskega nogometnega kluba. Ne pozabimo, to je klub, ki je v enajstih letih z več kot 905 litri krvi rešil številna življenja po celi Sloveniji. Hvala vsem, ki ste z nami in boste tudi letos v septembru.

Plemenitost nam je v krvi. Naj nam ostane še hvaležnost, skromnost, ponižnost in spoštovanje.
Za nov dan. Za novo jutro. Za nov korak. Kaplje dežja in streho nad glavo.
Dokler smo živi ti nikoli ne boš sam…ne boš. Obljubim.
Z ljubeznijo.
Žalostna.
MalaMo. :*