V življenju vsi potrebujemo nekoga, ki v nas verjame. Ko se naše sanje spremenijo v garanje, odrekanje in željo po uspehu, je važno, da je tam nekdo, ki nam bo pomagal, da zmoremo nemogoče.
Da smo lahko čarovniki svojega časa in ljubezni do dela, ki ga opravljamo.
Ker če imamo službo, ki jo imamo res radi, to ne več delo. To je na nek nori način hobi, ki ga opravljamo. In nam nič ni težko.
Ni nam zahtevno. Je naporno, a vse to počnemo, ker imamo tako veliko ljubezni, da tega ne more stret nobena padla skala, ne močno neurje ali tisti, ki govorijo.
Ker vedno je preveč tistih, ki govorijo.
Da ne bo šlo, da ne gre, da kdo pa si in kaj si misliš da si. Ker so vedno skeptiki na tvoji poti, ti pa si prepozno daš na ušesa slušalke, ki bi preprečile »vnos nepotrebnih podatkov.«
Pred osmimi leti se je začela ena zanimiva pot, ki se je zgodila res nepričakovano in predvsem neplanirano. Povabili so me na moško odbojko v Dvorano Tabor in kot vidite, sem vsa ta leta kasneje še tukaj.
Še zmeraj pišem bloge, še zmeraj hodim na njihove tekme in še zmeraj se vračam po vsem kar se je zgodilo. In ja, zgodilo se je ogromno.
Moška odbojka, ki jo spremljam že odkar sem delala v podjetju, kjer sem imela sodelavca odbojkarja prve ekipe (in s katero je tistega davnega leta postal tudi pokalni prvak države), je postala znova del mojega življenja.
Šmorni, gostovanja, super navijači, krasna ekipa, izjemni strokovni štab so me preprosto prepričali, da sem ostala.
Tadej je v zgodnji fazi te zgodbe pristal na sodih in bobnih, jaz pa sem pridno s fotoaparatom in vsem možnim pripomogla, da je kakšen navijač več prišel na odbojkarske tekme.
Veliko se je spremenilo v teh letih, veliko smo doživeli. Bili smo preko oceanov in stali ob rekah. Gledali smo v jezera in se spotikali ob čeri. Stali smo na valovih in iskali zvezde.
Bili smo na vrhovih gora in včasih stopili v najbolj hladno jamo.
A ne glede na vse, tu smo ostali, ker smo se preprosto zaljubili v to, kar ta odbojka v tem mestu je.
Škoro, naš Sebastijan Škorc, legenda in vse kar porečejo funkcije, ki jih ima, drži kot lepilo skupaj zgodbo mariborske odbojke, ki je zgodba slovenske reprezentance.
Včeraj, ko smo gledali najprej tekmo legend in potem prvi krog državnega prvenstva proti ACH Volley-ju smo lahko videli kaj pomeni samo en človek za ta šport.
Vedno nekje glasen, a premalo viden. Vedno pošten in iskren, s premalo kamni pod nogami in preveč za hrbtom.
Človek, ki vrača to odbojko na glavno mesto dvorane, ki je tako prenovljena, da se sprašujemo kako naj zdržimo cel večer na teh stolih, ki na prenovo čakajo približno tako dolgo kot nekateri na to, da se bo končno videlo kaj mariborska odbojka da tako mariborskim otrokom, kot otrokom in mladim cele države.
Če ste samo pogledali v publiko, ste videli številne mlade upe, če ste pogledali na parket, pa ste videli našo sedanjost. Na eni strani izkušene igralce, ki so to postali, ker so se številni kalili v dvoranah širom naše štajerske prestolnice.
In ja, odbojka v našem mestu je, a še zmeraj premalo vidna. Pa ne samo moška, isto velja tudi za žensko odbojko, da ne bo pomote. Vedno znova, ko in če lahko pridem, vidim da se vsi tako trudijo. In vidim kako se vsi trudijo. A glas je tišji od piščalke.
Včerajšnji večer smo pokloni rojstnemu dnevu.
Prišli so modri in beli, velikani in legende, sponzorski prijatelji in direktorji. Prišla sta carja Totega radia in prišli smo mi.
Zaploskat fantastični tekmi zvezd, kjer Tavares servira z nogo, Pero pokaže, da ni samo dober trener, Žiga, da ga njegove odbojkarice s ponosom lahko gledajo s tribune, da legende rokometa znajo tudi odbojke, ter da so vsi, ki so stopili na parket pokazali pogum in neizmerno voljo in željo po zmagi.
Zmagali so modri. Tisti, od Matica. A v resnici je zmagal dogodek, ki ga nikoli ne bomo pozabili. Si predstavljate, da Handa zabija? No, ja. Po odbojkarsko.
Legend na kupu je bilo veliko, naša sreča na tribuni pa izjemna in hvaležna.
In ko se aplavz poleže, se začenja prvi krog državnega prvenstva. Aktualni prvaki v drugem nizu vseeno malo švicajo, a zmago suvereno in pričakovano odpeljejo domov.
Mi smo veseli številnih obrazov, ki jih spremljamo že leta, a tudi spoznanja, da ti mladi fantje domače ekipe ne samo, da imajo pogum; vidi se garanje v telovadnici in vidi se, da želijo stati na drugi strani mreže. Vedo kakšni so jim cilji in stremijo, da jih bodo uresničili.
Pero se dere v ta na pol hin mikrofon, mi pa navijamo do zadnje točke. Vsaj tisti, ki smo razumeli kdaj tekma je in zakaj je za nekatere prepozna in predvsem nezanimiva. Uf, ko če hrana ne pomaga več…
Večer se konča, ko pomahamo in se pozdravimo. Številni znani obrazi nas spremljajo do izhoda domov.
Srečamo prijatelje, ki smo jih spoznali skozi leta na tribunah in nam namenijo tiste lepe in iskrene nasmehe, pozdrave in občutek hvaležnosti.
Lepo je biti in ostati. Lepo je verjeti in lepo je biti sprejet.
Vsem tako spodaj na parketu, kot tistim na tribunah… hvala, ker je bilo res lepo.
Organizatorjem hvala za prijazni tekmi, a drugič ne pozabite na kakšen šank s pijačo in kokice in čips.
Res nam je manjkal kak pripomoček, da bi po grlu lažje steklo.
Do prihodnjič. Ko se znova srečamo.
Drugi teden ne bo samo nogometen. Ampak mogoče prihaja še šport posebnega presenečenja.
Drugače pa… kak je fajn, da vas imamo in kar se mene tiče… ostajam v tej dvorani. Ker mi je lepo med vami.
Mežikam. 😉
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić