Tisti zadnji trenutek. Prave besede. In veš, da se končno tiste domine, ki so se tako rušile dan za dnem znova postavijo v pravo vrsto.
Počasi. Korak za korakom stopaš in verjameš, da lahko greš samo do nekod in tam se življenje ustavi in naredi premor.
Vsi ga potrebujemo in tudi tisti od prvoligaških prav pride. Eni si ga morda niso želeli, eni pa so si želeli samo, da bi bili vsi zdravi in bi preprosto lahko trenirali.
Skoraj leto dni kasneje (natančneje 18 dni manj kot leto dni) smo znova v prišli. Tokrat prvič. Tako kot je studio Sportkluba prvič videl od blizu izjemno lepo zelenico grosupeljskega nogometnega stadiona, smo tudi mi prvič doživeli gostovanje v prvoligaški konkurenci na tem igrišču.
Bilo je vsega in še dovolj. Tudi včasih česa (pre)več, mogoče na trenutke včasih odmerjeno na kakšno stran premalo. V vsakem primeru je bila pa tekma taka fajna za gledat, če te ne stiska pri srcu, ko tvoja ekipa ne zmaguje ali pa zmaguje pa te skrbi, da se bo vmes zgodilo spet nekaj kar res ne bi rad.
Ko so reflektorji zamenjali krasen dan, smo videli kar nas je vrglo na rit (prosim, v prenesenem pomenu besede, ker smo bili vseeno malo omejeni na čas in prostor), a tudi spoštovali to kar je pomenilo naš glasen aplavz.
Videli smo prvi polčas, ko smo čakali kaj se bo zgodilo v drugem. Videli smo zgodbo preobrata in junaka, ki je mogoče šele včeraj dojel kako hitro se obrne hrbet.
Nogomet ponuja zgodbo, ki jo nekateri nikoli ne bodo razumeli. Včasih s vprašaji odhajamo z nogometnih tribun in se sprašujemo zakaj. Verjamem, da se je to dogajalo tudi včeraj.
Naučila sem se, da moram sprejeti posledice ne glede na to kako hude so in vesela sem, ko se mi zgodi nekaj, kar si tako želim in sanjam. Naučila sem se skozi leta, da mogoče trese, a sem na suhem in varnem. Levi in desni kot bosta že počakala. Samo res sem mala in včeraj sem skoraj na prstih stala. Pa tisto sredinsko okno…
A sem hvaležna. Za prijaznost. Od vseh. Ko prideš v Grosuplje to so vsi tak prijazni. Takoj te usmerijo, ti pokažejo, ti dajo navodila kak in kako.
Samo ta ekran z rezultatom in uro pa le dajte nekam, kjer bo viden vsem. Ker potem vidiš kako komentatorji iščejo načine da vedo katera minuta je. In pol si zraven dodajajo še podaljšek tekme.
Zmagali smo. In človek nekak lažje sfura ponedeljek, tudi če lije ko iz škafa, pot pa je daljša kot ponavadi. In občuduje tisto del poti, ko se ustavi, da ga občuduje.
Zato hvala dragi nogometaši, hvala ekipa za krasno sodelovanje. Lepo vas je gledati, ko zagrizete do konca, kljub zaostanku ne popuščate, greste v nore ideje in na koncu vam uspe. Uspe zato, ker ste preprosto ekipa. Ker tudi če se kdaj kdo kje izgubi, mu drugi pomaga, da se najde.
In eni vemo, da vemo tudi tisto, kar je vedno pomembno da je treba vedeti, ko se zgodi, da je nevednost postala tista, ki drži vednost zmeraj v vednosti.
Hvala čudovitim in najboljšim, ki ste mi včeraj namenili čas, najboljšemu za prevoz (klanjam se do podna in sem neizmerno hvaležna), pa enemu res posebnemu fantu, ki je pogledal ob pravem času in mi pomahal.
V življenju rabimo samo en trenutek, ki nam pomaga, da življenje vidimo z drugačnimi očmi. Ker dokler imamo takšne ljudi sem prepričana, da bo še vse dobro.
Lestvica, lepa si.
Mežikam. 😉
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić