Poslovila sva se od Ljudskega vrta. Pogledala na uro.
Vklopila navigacijo in upala, da nama bo uspelo priti dovolj hitro do prvega kroga pokala v Slovenj Gradcu.
Vse je enkrat prvič, tako tudi tokrat, ko smo končali krvodajalsko akcijo in bili hitro po tem že na parkirišču, kjer je bil avto res varovan kot že dolgo ne, potem po akreditaciji in v iskanje vsega kar potrebujemo na tekmi. Seveda sem srečala svoje najljubše in pozabila na tribuno.
Na koncu sva dobila vrhunske sedeže na prepolnem in res čudovitem objektu, s fantastično publiko, izjemno srčnim napovedovalcem, ki te je resnično ganil s svojo ljubeznijo do nogometa in športa.
Pred tekmo smo se z minuto molka poklonili družini, ki je umrla za posledicami eksplozije v Italiji.
Izguba tričlanske družine je pretresla številne in ob tej minuti molka sem s solzami v očeh dojela razsežnosti kratkega življenja.
Vsem, ki ste jih imeli radi… iskreno sožalje in jočemo z vami.
Ne znam si sploh predstavljati razsežnosti take tragedije, zato je takšna gesta tega čudovitega kluba res nad življenjem in velika gesta, ki nam je vsem dala misliti.
Tekma sama pa je bila res taka nogometna.
V prijaznem vzdušju. Navijači so pokazali srce, prišle so tudi Viole. V velikem številu in zelo navijaško razpoložene.
Sedmica kot številka v mreži domačinov je bila tista, ki je zaokrožila rezultat tekme.
Takšno krasno druženje, spoznavanje novih navijačev, novih stadionov, prekrasnih objektov, veselja ob druženju.
Pa kakšen sprejem za Žana! Poklon.
Po tekmi je bil najbolj okupiran in otroci bi z njim bili do jutra če bi lahko bili. Kako veselje in sreča za te mlade, ki so imeli srečo spoznati svojega idola.
So pa tudi nasprotniki imeli svojega velikega aduta. Njihov golman je pokazal zakaj stoji v vratih in nekaterih obramb se ne bi branili niti največji.
Čestitke in naj se serija tako uspešnih obramb nadaljuje tudi v prihodnje.
V vratih smo imeli menjavo tudi mi, ostalo pa zelo znana postava. Trener ni samo daroval krvi včeraj, ampak je izpolnil obljubo.
Ekipe pretirano ni spreminjal. Vemo kaj vse smo v pokalu že doživeli, tako da je mogoče res prav čisto vse.
Po tekmi sva se kmalu po drugi poti odpravila domov. Še eno v nizu številnih novih mest, ki jih dajeva na najin nogometni zemljevid.
Utrujenost je naredila svoje. Dolgi tedni priprav so za mano. Zadnji trije dnevi so bili srečni, a tudi naporni.
Tako zmaga v nedeljo v Lendavi, kot včeraj v pokalu sta mi dali nove moči. Vsaka zmaga prinaša tudi novi zagon in novo upanje. Hvaležna sem, da sem včeraj lahko tako sprostila. In da smo imeli včeraj dva tako čudovita kapetana.
Naj bom z drugim blogom krajša. Do nedelje, ali ponedeljka. Ko pišemo zgodbo o zadnji tekmi brez gledalcev. Ko v goste prihajajo prijatelji iz Mure.
Mežikam. 😉
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić