In tako mine večer. Ko smo mahali oblakom, se spogledovali z jesenjo, iskali še zadnje žarke sonca in si pred njim zakrivali obraz z roko in bil je to večer, ko smo igrali zadnji.
Da bomo na lestvici prvi. In na njej po prvi četrtini prvenstva tudi ostali.
Še sredi junija smo se spraševali kam gre naša zgodba, kdo bo vodil ekipo, kdo ostal in kdo šel.
Zdaj se sprašujemo kje so meje te ekipe, ki gara iz dneva v dan za boljšo zgodbo, za še boljše ideje, za fantastično borbenost in predvsem odgovornost ko zbranost ni več takšna kot bi morala biti.
Ti mladi, fantastični fantje, ki jim nianse izkušenj dajejo krila so včeraj še enkrat zelo zgodaj pokazali kje jim je mesto. Še enkrat znova so pokazali svojo srčnost, vijol’čno kri in predvsem so pokazali, da so se od prejšnje tekme zagotovo nekaj naučili. Bili so ekipa in to ekipa, ki čuti. Ki diha kot eno in kako lepo jih je gledati v objemih in sreči, ki si želiš, da bi za zmeraj ostalo.
Garanje vseh so z goli nagradili trije Ž-ji. Žan K., Žan J. in Žiga.
A to je zgodba o nogometaših Maribora, ki pišejo spomine, ki so tako plemeniti. Ki so tako lepi. Ki so tako posebni.
Če prideš tako hitro kot midva, jih ujameš že v predoru domžalskega športnega parka. In čas, ko prihajamo eden za drugim vsi, vsak na svojo tribuno, je tisti čas, ko si povemo vse za nazaj in za naprej.
Delimo mnenja in se nasmehnemo spominom. Čas, v dobri družbi hitro mine. Goli in akcije pa so začinili to krasno srečanje prvega in zadnjega na lestvici. Samo tisti, ki je zaslon dal nekam tja na desno…
novinarska tribuna žal na njega vidi res bore malo. Sicer pa je verjetno ta zaslon še najmanjša težava, ki se tu pa tam zgodi.
So pa številne stvari popravljene, številne pa najeda rob časa. V spomin na neke druge čase, neke druge zgodbe. Nekih drugih ljudi. Na trenutke to kar pošteno zaboli.
Hvaležna za ta deveti krog proti Radomljam, ki bi res lahko bil vsaj dve uri prej, ker sem danes videti kot zombi (in prepričana sem, da nisem edina). Pol pa še nam del avtoceste zaprejo in se pot še podaljša.
Res imamo radi ta klub, zato nobena pot ni prenaporna, lahko pa bi se marsikaj kje spremenilo, če bi kdo morda le koga kdaj kje kaj vprašal…
Sicer pa ima številka 200 menda kar vse odgovore.
Do srede, ko se v pokalni tekmi srečamo na Prevaljah… in soboti, ko se spet srečamo še pod enimi reflektorji. Tokrat bodo končno za vse navijače zagoreli domači. Pridite. Karte so še. Fajn bo. Predvsem pa bo zanimivo s številnih zornih kotov.
Lepo je, ker vas imamo. In fajn občutek je, ker si vedno verjel in je to zdaj nagrada za vso ljubezen. Ker ljubezen; ta na koncu zmeraj zmaga.
Koga boste objeli danes? 🤗
Mežikam. 😉
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić