…ker potem vidiš tiste trenutke, ki te spomnijo, da vedno znova pridejo lepi časi. Da včasih moraš potrpet, da si nagrajen. Da moraš vztrajat, da ostaneš. Da garaš za vsako žogo, da se naučiš popraviti vsako napako, da veš kje spremeniti in kje dodati, kjer ostati in kje oditi.
Če kaj, se naučiš v življenju da stopinje življenja kažejo pot in da moraš preprosto samo verjeti in biti prepričan v to kar počneš. Samozavestno dvigneš glavo, pogledaš sebi in drugim v oči in veš da ti bo uspelo. Ker te nihče na tem svetu ne more prepričati, da te definira en slab dan, en slab teden, en slab mesec. Ali povedano nogometno: tekma ali kakšna več.
Včerajšnji večer, zadnji letos v Stožicah, je bil vremenu primeren. Ko sva prišla, sva se spraševala kaj to bo to, pa se nas je nekaj nabralo in žal na takem stadionu izpade to res žalostno, sicer pa je 500 gledalcev kar maksimum za vse skupaj kar prinaša slovenski prvoligaški prostor izven Ljudskega vrta. November je, hladno je, tam pa še posebej upaš, da ne fašeš kaj ko zapiha.
Igralci se ogrevajo, ura hitro mine. In potem se vrne. Tam je. Na zelenico pride in hvaležno se nasmehnem. Vem, da ga čaka še veliko garanja. Vem, da ga čaka še veliko trenutkov do tja, da bo tam kjer mu je mesto. A prihaja ta dan in vedno bližje je. Prišel je na rezervno klop.
Prišel je na ogrevanje. In po tekmi je tako pridno garal dalje. Petar Stojanović, dobrodošel nazaj. Dobrodošel tja, kjer si tako izjemen in srčen poseben. Veselim se prvih tekem in v prvi vrsti bom navijala, da se znova povzdigneš na vrh vseh pravih zgodb.
A včerajšnja zgodba je bila spet takšna, kot bi bral poglavje knjige in ko jo končaš, upaš, da je nekje drugi del, ker takšnega konca preprosto ne želiš. Preprosto upaš, da se je nekdo nekje zmotil, nekje zgrešil, nekje nekaj pozabil.
Ko smo na koncu prvega polčasa dobili dva gola, sem se spraševala o tem ali res razumemo jasne in očitne odločitve in zakaj žoga preprosto ni hotela v nasprotnikovo mrežo. In ja, pri tako lepem nogometu, ki je res na trenutke prava poezija bi si gol zagotovo zaslužili.
V drugem polčasu gasa po materialu, a razen tistega končno le določenega penala žal ni prišlo do dveh zadetkov, ki bi jih potrebovali za zmago.
Gledali smo fuzbal. Še pol leta nazaj smo hodili domov potolčeni od porazov, ki so bili popolnoma drugačnih od teh.
Želeli smo ekipo. Želeli smo nogomet, želeli smo igrati. Vse imamo. In dobro nam gre. Točke žal ne kažejo tega kar zmoremo in znamo in tako nepravično se mi zdi, ko gledam in poslušam, berem in nočem brati, kako slaba ekipa je, naganja se vse od trenerja do napadalca.
Kako krivični so ljudje, ko se gre za nekoga, ki na igrišču daje vse od sebe. Kako grozljivo je dejstvo, da točno teh ljudeh nihče ni hvalil ko so bili prvi, ko so zabili gole in imeli najboljši napad in obrambo v ligi.
Iskanje pozornosti je v teh časih huda zagonetka, če je ne razumeš. In prepričana sem, da bi, če bi ljudje razumeli, tudi reagirali drugače v situacijah, ki so nastale.
Na ene odgovore sem čakala skoraj štiri leta. Na ene odgovore bom čakala še vsaj do pomladi. Nekatere stvari so mi že jasne in dejstvo je, da vsi vemo kaj je bilo junija in da samo delo, skromnost in ponižnost prinašata zgodbe o uspehu.
Ko smo se še zadnjič poslavljali od Stožic, smo podaljšali hojo, ker je nekdo pozabil, da medijski delavci še niso zapustili garaže, ker so še na medijskih terminih in vsa vrata gladko zaklenili. Ni prvič, ampak za rekreacijo pa vendarle je treba poskrbeti.
Ko pridemo igrat proti Bravu vedno znova vidimo spoštljiv odnos in ene stvari me vedno znova spomnijo, da je bistvo v povezovanju in ne vse samo v tekmovanju. Sem se pa, ob poslušanju medijskega termina za televizijsko hišo vprašala, če smo bili vsi na isti tekmi. No, za nekoga sem prepričana, da domača trava vendarle ni tako fejst zelena, kot je od soseda.
Stožice bodo kmalu dobile novo zelenico, ki upajmo, da bo preživela daljše obdobje kot ta zadnja, mi pa smo šli vsak svojo pot. Vsak na svojo stran, da se čez 14 dni, natančneje 22. novembra 2026 znova srečamo v Ljudskem vrtu in pozdravimo ekipo iz Lendave.
Do takrat pa… odbojka in seveda tekma, ki sem jo toliko let čakala… slovenska članska izbrana vrsta se vrača v Ljudski vrt. Na petek 13. jo bomo pozdravili doma, tam, kjer je naše srce in kjer je zmeraj tako lepo.
Ker življenje vedno ne izbere scenarija, ki bi si ga želeli je prav, da sledimo popravkom in ga naredimo najlepšega možnega.
Mežikam. 😉
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić