133 dni kasneje. 7160 navijačev.
Ko veš, da smo se vrnili. Ko veš, da to ni bila tekma. To je bila zgodba. To je bil trenutek, ki ga nikakor nisi želel zamuditi.
Zgodovina. Kot da so se na novo odprla vsa okna. In nikjer nobenega prepiha.
Le sonce zaide in v glavi imaš kako zelo bi bilo fajn imet okoli ramen tisto jakno obešeno na domačem hodniku. Pa ne zato, ker ne bi človek mislil na vreme. In to človek, ki vedno gleda vreme. Ta človek je preprosto vzel marelo, da naslednje dni ne bo moker. Jakna? Na koncu Koroškega mostu je bilo jasno kje je. In ja, ta človek sem bila jaz.
A za super parking, pravočasni prihod na sever, hitri odhod na ploščad vzhoda, srečanje s prijatelji in predvsem debate z ljudmi, ki jih nisi videl že celo večnost je pač vredno potrpeti.
Vseeno sem se trudila, da ne bi zamudila intervjuja, ki sem vedela, da ga tako ali tako ne bom slišala, a vsaj videti sem ga želela. Petar Stojanovič, srce in duša našega kluba se je vrnil domov in vedela sem, da ima v studijskem delu intervju v živo.
Na srečo sem pravočasno in srečno dočakala čisto vse kar sem si želela. Še mahala sem, hvaležna, da so se moje tako nič kaj tihe želje uresničile.
Kmalu sem sedla k mojima najljubšima in tribuna se je polnila. In zgledala je fantastično!
Kulisa za deseti krog prvenstva, navijači zbrani. Publika izjemno srčna, vesela. Viole v ogromnem številu na jugu in dejstvo, da na severu ni bilo navijačev priča o tem o kakih razsežnosti navijaštva seže včerajšnja tekma.
Lepo je bilo. Vse skup je na koncu bilo tak lepo, čeprav se je zdelo, da na koncu ne bo glih tak lepo, kot bi si želeli. Pa vseeno bi lahko bilo še lepše, samo če pogledamo nazaj je tak lepo, kot je izpadlo bilo čisto dovolj lepo, da smo z lepim lahko zadovoljni.
In ja, Isaac, kot zna. In konec: kot zna le Luka.
Vmes pa drama, igra, priložnosti, navijanje, ploskanje. Petje in dretje.
Bil je večer, ki ga ne bomo pozabili.
Šumarji so pokazali izjemnost in še enkrat znova javnosti povedali, da niso oni iz druge lige. Drugo ligo so že davno prerasli, da so pokalni prvaki pa eni pozabljajo tudi če kdaj pogledajo njihov dres.
In če smo že pri dresih. Ste videli vi te naše retro tretje drese? Preprosto čudovito! Zgledali so tako izjemno, tako domače, da se iz srca zahvaljujem tistemu, ki si je kaj tako noro dobrega izmislil. Ekipi je pasala, navijači pa smo to zelo dobro sprejeli.
Sloveniji smo še enkrat znova pokazali, da smo res ena fajn velika družina, ki skup stopimo ko je to najbolj potrebno.
In pol še zadnji sektor zahoda. Dom Danice Vogrinec. Če mene vprašate, so oni daleč največje legende včerajšnje tekme. Ne samo da so prišli navijat, dobili so tudi rundo s strani Tineta, ki je v enem od reklamnih spotov stal pred njihovim domom. Ideja, ki je prerasla v čudovito zgodbo o prijateljih je navdih za vse.
Včeraj se je zgodilo veliko krasnih in čudovitih zgodb. Srečali smo se tisti, ki smo se že predolgo pogrešali. Zgodila se je tekma, ki je bila za zunanjega opazovalca paša za oči in bila je tekma, ko smo spet skupaj sedli. Kako rekli. Se nasmejali. A na koncu tudi zajokali.
Eni bi rekli poljub fortune. Jaz bi rekla pa garanje do zadnje minute. In nagrada za delo, ki je bilo opravljeno v zadnjih tednih.
Maribor na zadnjih desetih prvenstvenih tekmah sploh ni izgubil. Imamo namreč pet zmag in pet remijev. Hvaležna.
In ko počasi hitim po ploščadi ga vidim, da že pozdravlja navijače. Vem, da ne bom dovolj hitro zato ga pozdravim kar od zgoraj. Hvaležna in ponosna. Na to srce tega izjemnega nogometaša, ki se je vrnil domov. Petar Stojanović, pogrešali smo te in hvala, ker si zmeraj z nami verjel v najboljše.
Nekje v kaosu vsega vem, da se je včeraj vse zgodilo prav.
Če v vetru slišiš pravi glas, verjameš, da je sreča na strani tistih, ki verjamejo v lep jutri?
Mežikam. 😉
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić