Nekje sredi poti z avtobusne postaje hitim počasi. Te dni je moja hoja omejena na »Kam rineš?« in »Ne smeš tak hitro it.«
Vrhunsko prerekanje mojega življenja z dejstvom, da sem v petek po treh urah le izgubila enega od svojih sopotnikov pri prehranjevanju. In to me seveda ne ustavlja, da bi se ustavljala tam kot je najbolj treba. Se pa trudim, res se trudim in mogoče sem zato včerajšnjo tekmo vzela vseeno drugače kot ponavadi.
Na tribuno sem prišla tretja s severne strani. Nekaj krasnih prijateljev sem uspela pozdraviti in malo lapat (kar gre, presenetljivo), pol pa je za mene bilo veliko bolje, da sem šla na sektor, sedla na stol in pogledala ogrevanje in vse kar je sledilo.
Na mojo veliko srečo ima moj sektor številne krasne prijatelje, ki so me prišli pozdravit in smo delili skupaj izjemen čas, ki nam je bil na voljo. No, enim je vmes še telefon v wc padel. Pardon, eni. In za čuda to nisem bila jaz. Kar skoraj ni za verjet. Ker če kaj, se meni verjetno zgodijo res najbolj nore stvari. Že to, da sem za blog pripravila vse fotografije, jih postavila v pravilen vrstni red.
No, pol pa sem aplikacijo dol zaprla in ugotovila, da fotografij sploh nimam urejenih. Tako da ja… posebni s posebnimi skupaj držimo.
In ko prideš v Ljudski vrt je čar, ki te prevzame. Verjetno ni »kriva« samo tableta, da se je bolečina zmanjšala, ampak tudi On. Ta prekrasen objekt, naš, obdan s čarovnijo, energijo. S tem, kar lahko da samo takrat, če ga začutiš in se mu prepustiš.
Bilo nas je 7416. In predvidevam, da smo po šestih domačih krogih, od tega samo dvema z gledalci že na prvem mestu po obisku tekem te sezone doma. Če slučajno nismo, pa hudo blizu po tem kakšen je bil obisk na ostalih tekmah. In res, želim si, da bi stadioni živeli. Ker temu so namenjeni.
Namenjeni so čudovitim navijačem, ki celo tekmo pojejo in gredo brez glasu domov. Namenjeni so tistim, ki želijo pokazati kako veliko lahko da množica kot je bila naša. Namenjen je družinam, vsem čudovitim navijačem iz cele Slovenije, ki so prišli pozdravit ekipo, ki je bila in ostaja prva na prvenstveni lestvici.
In ko vidiš te nasmejane otroke, starše, ki se družijo med seboj, prijatelje, ki so se končno spet srečali veš, da smo na pravem mestu. Vsi in še tisti, ki bi nas lahko videli, če bi želeli videti to kar je treba videti.
Tekma štajerskega formata, kjer človek dejansko sliši izraz »štajerske pičke,« in kjer si se na trenutke vprašal od kod prihajaš tak pozno in ali si bil prej ukraden, da te v moji sedemnajst letni zgodovini preprosto ni bilo. In ja, upam da je bilo včeraj pravici zadoščeno takrat, ko se je dvignil tisti slavni dim…
A fuzbal je strast in včeraj se je na srečo vseh slišalo samo naše glasove in navijanje, kot se za hram slovenskega nogometa tudi spodobi. In čeprav tekme slovenske reprezentance žal ne bo k nam domov, je trava še zmeraj izjemno lepo pripravljena, igrišče je vrhunsko, tribune pa so ob pravi ideji in izvedbi točno takšne kot morajo biti. In kampanja za to tekmo je bila pripravljena nad vsem. Vse fotografije, vsi videi so bili dokaz izjemne kakovosti, inovativnosti in prodornosti. Menda nagrade druge pol poberejo, samo mi smo v resnici največja nagrada ko se gre za rezultat tako vrhunskih zgodb.
In včerajšnja se je končala s kupom če-jev, ker golov ni bilo, a tudi dejstvom, da nismo prejeli gola predvsem zato ne, ker je bil razveljavljen po res očitnem prekršku in sem se včeraj zvečer spraševala če sem spet prespala kaka pravila in da mogoče res te dni slabše vidim, samo vraga, da nogomet še zmeraj razumem tak kot je treba. Pa mogoče je fotoaparat tak poseben kot jaz, samo babe, ki nimam pojma, pa res ne bodo drugi učili osnovnih pravil.
Imeli smo se fajn, razen golov je bilo vse b.p. (dve črki, ki upam da me bosta te dni veliko spremljali) in občutek, da tak radi pridemo na ta stadion, kjer večine tak ne najdemo, ker v resnici res ni tak mali. In veseli me, da prihajajo vanj tudi tisti, ki je prav da vidijo kako lep je v resnici. Mogoče si še v naslednjih dneh premislijo. Nikoli se ne ve.
Po tekmi najprej slišim, potem vidim znani obraz in prijateljico, ki je dovolj zdrava za objeme. To je vse kar potrebujem.
Na štengah spremljamo tradicionalno dogajanje našega tretjega polčasa, potem pa, ko ugotovimo, da se sreča skriva pri začetku ograje, hitimo in ga dočakamo.
Ta srčna, plemenita, iskrena, dobra in izjemna duša nas pride pozdravit iz avtomobila, spregovori z nami par besed. Svet se za nekaj minutk ustavi za naše druženje in mi pokaže kakšen privilegij imam, da sem navijačica Nogometnega kluba Maribor. Nimam besed sreče in ponosa, ki me vedno znova objame ob dejstvu kako krasne nogometaše sem spoznala skozi leta in mi v srce prinašajo toliko ponosa in hvaležnosti. En blog o njem sem že napisala in morda pa kdaj, napišem še drugega. Dragi Petar Stojanović, zagotovo bi si ga zaslužil zaradi neizmerno prečudovite duše in največjega srca. Hvala, ker si. Hvaležna, da te poznam že toliko let, da jih niti ne znam preštet.
Avto je tokrat dlje… a je pot v meni najljubši družbi meni najljubšega človeka tako ljuba. In spet tista dilema… »Greva lahko malo bolj počasi?« Dokler za ovinkom ne zašprintam tako kot znam le jaz.
Te dni sem težka, ker sem na mehkem. A upam, da bo rana kmalu zaceljena, jaz pa si bom takoj ko bom lahko, privoščila eno tako fajno pico.
Lep večer je bil, dragi vsi in še vsi ostali. Hvala, ker ste prišli. Hvala vsem prijaznim res vsepovsod. Vsak nasmešek je darilo.
Se vidimo upam da na obali, če ne pa čaka derbi in ne pozabit kart kupit prej, ker sem prepričana, da zna bit tokrat razprodan.
Te pa gremo, ne?
Mežikam. 😉
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić