Hvala, Filip

Lahko pridejo velikani. Večji od neba. Lahko pridejo na prestol. Velikani.

Večji od bogastva. Lahko pridejo najboljši, slovenski med slovenskimi. Izjemni in odlični.

Ampak to kar je danes zvečer dokazala dvorana Tabor… poklon do podna in nad oblake do novih oblakov. Ker to kar se je zgodilo ta večer… tega ne moreš kupit z nobenim denarjem.

Ne moreš narisati v nobeni risanki. In morda lahko rečeš le… en karton je zagotovo bil premalo.

Odbojkarska poslastica, ki nas ni pustila na nogah je sobotni večer pokazala kje je zibelka slovenske odbojke in kaj vse zmore mlada in zelo zagnana Škorotova četa.

Da imaš na čelu Filipa in Žigeja, pa zadaj talenta koliko češ in kje češ. Da imaš znanje, željo, energijo. Pa kaj si ti nor.

Poglejte rezultate nizov, prijatelji. Samo poglejte te točke. Kako malo je zmanjkalo v vsakem. In koliko jim je bilo odvzeto. Tega ne boste prebrali in videli. To se je videlo z višine. Naše. A ne vsake.

To je bil večer, ko smo noreli kot blesavi in se borili z mlini na veter. Večje od srca? Denar. Ampak mi zvečer vseeno gremo mirno spat…

Bila je to tekmo, ko smo verjeli. Res smo tako noreli s Perotom, ki je s svojimi mladimi bobnarji gor držal celo dvorano. Mi smo Maribor je donelo z vseh koncev in imena odbojkarjem smo se vsakič znova drli močneje in glasneje.

Bila je to tekma, kjer sem se zadrla, da jih ima samo sedemnajst gospodu, ki ni dojel, dokler ni dojel, kako dober je ta sedemnajst letnik v resnici.

Bil je to večer, ko zmagaš tudi če ne zmagaš. Ko čutiš vonj parfuma in se ga nikoli ne naveličaš. To je bil večer, ko smo verjeli do konca. Ker smo imeli pravico verjeti. Ker smo videli, pa gledali. Samo včasih pač ne moreš. Ta občutek nemoči.

Si slovenski. Ampak koliko si pošten in dober pa je pol tudi druga zgodba.

Tem mladim fantom smo dali krila. In prepričana sem, da so jih čutili. Tem mladim fantom smo dali upanje. In ti mladi fantje so svetu pokazali, da jih čakajo še veliki odri. Ker oni niso krilili, ker oni se niso prepirali. Oni niso skakali v sodnike in oni so dostojno prenesli vse krivice. Ker ko ni bilo pravice, so bili eni preglasni, preveč ego nastrojeni, preveč vase prepričani o neresnici.

Zato poklon fantje domačih vrst. Za vse kar ste dali temu večeru. Pokazali ste srce. In bemtiš, kako smo ponosni na vas. Na vsako točko, za vse borbe. Za vse obrambe. Za vsako napako, ki ste jo popravili. Za vse kar ste dali današnji odbojkarski partiji.

Pokazali ste jim, da je vonj rože pomembnejši od cveta. Da je roža tako lepa kot se jo čuti in ne kolikor se je vidi. In da na zunaj tudi hiša lepo zgleda. Kaj je znotraj pa včasih nikoli ne izveš, če ne odpreš vrat.

In za konec le še… hvala Filip. Ker si se vrnil. Ostal. Z nami zmagoval. In nam dajal fantastične spomine. Hvala, ker si nam polepšal vse te odbojkarske večere in bil znova del velike zgodbe. Naj ti življenje nameni samo lepe spomine in vedi, da bomo na tvoji strani zmeraj, kot smo zmeraj bili. Ker si bil naš in naš boš ostal. Hvala ti, ker si nas vedno znova izbiral in zdaj ti želim, da izbereš najboljše in zmagaš v vsem kar te čaka.

Ponosna, da sem ta večer delila aplavze, svoj glas in ljubezen do odbojke.

Vsem želim uspešno in zdravo 2026. Tu bom.

Zmeraj. Ker je tako prav.

Na sončni strani življenja.

MalaMo. :*