Nekje na poti ostanejo koščki snežink pohorskih strmin. Nekje se ozreš nazaj in si hvaležen, da je prišla majčka k pravemu fantu.
Nekje te čaka tisti tvoj najljubši košček trga, ki ga gledaš z višine, ki se je tako bojiš.
Nekje, v dvorani sredi Verone kričiš imena slovenskih odbojkarjev.
Tam nekje, daleč od doma. 477 kilometrov stran najdeš prijatelje, ki jih že dolgo nisi srečal.
Objem nameniš svojemu najljubšemu odbojkarju na svetu.
In si z nekom, ki ga imaš tako neskončno rad.
Ki gre s teboj čez vse strahove… do glasnega bobna.
Do zmage. Čez zvezde do snežink. Kjer je znova tvoj dom.
Pero. On nas zbobna fkup vse. Pozna cel svet in svet ga obožuje nazaj. Pobiramo vsakič drugje in vsakič spoznavamo fantastične ljudi, ki so izjemni in neverjetni. Ne ustavi nas ne led, ne sneg in Verono pozdravimo v soncu. Sredi trga se poslovimo in hitimo vsak po svoje spomine.
Tadej pogleda na vrh Arene di Verona. Ja, čas je. Odprto je in postaviva se v dolgo kolono. Presenetljivo hitro gre in ja, tiste, ki jih srečaš v koloni jih sploh ne srečaš več. Prostor je visok, ogromen in znam si predstavljali kako je bilo tukaj v nekih drugih časih. Pogum je močnejši od mehkih kolen in borim se z višino, stopnicami, ki se nikoli ne končajo in meni podobnimi turisti, ki iščejo to kar iščem sama… najboljši prostor za fotografijo.
Preverjeno. Kjer so vsi, je ziher dobro. Čeprav so skriti kotički edinstveni in unikatni.
Ko končava avanturo, poiščeva odbojkarsko družino in skupaj iščemo še nekaj, kar bi dali v usta preden se odpravimo nazaj do Rokovega doma.
Najdemo nekaj fantastičnega in opravičujem se, ker se mi ne sanja kaj je to v resnici bilo.
Ko smo pri kombijih, smo en dva in en dva tudi pred dvorano, kjer eni igrajo odbojko, drugi pa vlečemo za rokav maskoto Romea. Mehki pa je, mehki ta naš prijatelj.
Ko smo v dvorani mine čas še preden se je sploh začel.
Trije nizi odbojkarskega spektakla minejo kot da si se na Piramidi dvakrat obrnil.
Zanesljivo dobljena prva dva niza tretji spravi na kolena. Niz je dolg, napet, čeprav je vse kazalo, da bomo en dva tri končali še tretjega.
Gledamo odbojko, da stoj pa glej. Navijači… uf, nora atmosfera. Uradni napovedovalec je fantastičen. Nič ga ne razumem, ga pa čutim. Z vsakim vlaknom, z vsakim utripom srca.
Ob vsakem imenu. Ob vsem kaj govori. Dvorana čuti igralce. Igralci ji vračajo. Tudi ko se ustavi. Tudi ko se izgubijo. Dvorana pomaga.
Igralci s pogledi govorijo vse. Napake popravljajo sproti. En drugemu so opora.
Publika jih ne pušča na cedilu. Ko jih najbolj potrebujejo, publika stiska po gasu in nadaljuje.
Perotu vmes odpove boben in gre po novega. Tadej razbija kot zmešan in z navijači dviguje tempo. Murato gre v nebo in zvok asa mi še zdaj odzvanja v ušesih.
Tekma je dolga manj kot uro in pol, a vendarle polna adrenalina, energije, spoštovanja in občudovanja. Navijači smo veseli. Sploh moj levi sosed, ki ga gospod z majčkami nagradi in mu eno pošlje direkt v njegovo naročanje.
Tekme je po enem od številnih video pregledov na koncu vendarle konec.
Fantje norijo, krog okoli dvorane je narejen. Sledijo fotografije, avtogrami in vse kar spada zraven.
Norija vlada, sreča je vidna vsepovsod. Ata Pero nas fotografira z vseh strani in spominov imamo za nekaj let. No, v resnici za nekaj tednov.
Vzdušje po tekmi je prav magično, vsi so tako nasmejani in polni iskrenih in srčnih objemov ter misli.
Sama prisedem k družini Tavares in skupaj preživimo nekaj prekratkih minut, saj čas pač noče ustavit naših trenutkov.
Kmalu imamo spakirane bobne in pred kombijem se jaz spomnim, da bi mi Rok lahko podpisal slavni »murato.«
Pri vseh pisalih, ki jih imam zraven (ne vem koliko jih je, jih je pa zagotovo več kot 10), le najdemo belega in kmalu se začenja pot domov, ki jo delček le uspem prespati, saj me čaka če moja jutranja pohodna tura, a še pred tem tja, kjer se je vse začelo.
Pod Pohorjem. Kjer vrneva izposojeno vozilo in sva hvaležna za še eno, skupaj zdaj že osmo, nepozabno avanturo.
Hvala vsem sopotnikom, vsem slovenskim navijačem na tribuni, hvala vsem italijanskim navijačem za prijazen in topel sprejem. Ne pozabimo brazilskega dela publike in njihovega norega temperamenta. Hvala vsem za varovanje in občutek domačnosti. Hvala za obilo novega znanja in spoznanja.
In hvala Pero in Tadej. Ker vama vedno rata naredit tako izjemno in fantastično zgodbo.
Ter hvala moj najljubši odbojkar… dragi Rok, hvala, ker nas vedno gostiš na svoji tribuni in smo lahko tvoji navijači.
Tvoja ljubezen do odbojke in vseh nas me vedno znova napolni s spoštovanjem in hvaležnostjo in sem tako zelo ponosna, da smo lahko tvoji največji navijači na svetu.
Samo ti melji dalje. Mi bomo na tvoji strani kjerkoli že bomo in potrudila se bom, da se kmalu znova vrnemo. Če kaj, pa k vsem športnim koledarjem dodajam tudi tistega iz Verone. Za tako čudovite dneve, ki so tako zelo prekratki in tako prehitro minejo.
Še zadnjič v 2025.
Ob tvoji rami. Ker naš si, da smo mi lahko tvoji.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić