Dvojni paket

V torek in sredo smo se družili v dvorani Tabor. Če sem natančna, sem bila v dvorani štiri šestine dveh tekem.

Preden zakompliciram vse do konca gremo po vrsti.

Mevza je prišla v naše mesto.

V torek so naši odbojkarji igrali z ekipo MOK Mladost Zagreb, v sredo pa MOK Mursa Osijek.

Rezultata sta bi identična, tekmi pa vsaka na svoj način posebni.

Ne da se lahko hvalim, da ju lahko primerjam, ker sem prvo videla celo, drugo pa sem zaradi predhodnih dogodkov ujela šele v tretjem nizu.

A naj povem par velikih stvari.

Igrali so mladi odbojkarji.

Na teh tekmah so se rojevale nove izkušnje, novo učenje, neprecenljive zgodbe. Nekateri fantje niso stari niti osemnajst let.

Pobiralci žog, mladi odbojkarji na bobnih so videli igralce, ki so naša prihodnost tako na naši strani, kot na strani nasprotnikov.

Igrala se je krasna odbojka. Bile so številne priložnosti, krasne točke.

Prepletenost v dogodke izkušenj in znanja, ki prinaša prihodnost.

Radi gremo na odbojko. Tudi če se preštejemo. Tudi če kdaj zafrkne človeška tehnologija. Tudi če kdaj spregleda zdravo oko.

Bila sta dva krasna večera, kjer smo navijali. S srcem in dušo. Za to mladost. Za to garanje in predvsem za njih. Ker počasi stopajo na velike odre in vedo zakaj garajo, zakaj vstajajo zgodaj in pozno gredo spat. Ki komaj poznajo počitek.

Tekme se vrstijo ena za drugo. Ni časa za prave misli, pa vendar zmorejo več kot si sploh lahko predstavljamo.

Želim si, da bi jih končno videli. Ne gledali. Videli. Da bi spoznali kaj vse lahko naredite za to ekipo že s tem, da pridete za dve uri navijat za njih. Da jih izrazite podporo. Da jim iskreno zaploskate. Da jim stisnete roko. Da ste njihov glas.

V življenju pač potrebujemo včasih samo nekoga, ki nam reče, da bo še vse dobro. In bo.

Dve veliki lekciji, ki jim bo prihodnost prinesla nagrado.

Želim si, da bi vsi imeli svojega Škorota, ki bi jim prinesel znanje, ki bi jim dajal življenjske napotke in ki nikoli, ampak nikoli ne bi obupal nad njimi. In želim si, da bi vsak imel ekipo, ki bi dihala kot eno in si zaupala.

Želim si, da bi se po vsaki tekmi nasmehnila, ker je dala kar je zmogla in verjela, da bo drugič boljše.

Želim si, da bi vsak imel nekoga, ki bi ga lahko objel, ko bi bilo težko in mu kril hrbet, ko bi se mu lomila krila.
Odbojka v našem mestu potrebuje še številne sončne žarke. Potrebuje še ogromno pogledov z drugih strani in želim si, da bi jo videli.

Tisti, ki se izgubijo v vrsticah. Tisti, ki se izgubijo v barvah. Tisti, ki se izgubijo v verzih. Tisti, ki najdejo, ko je previsoko. Tisti, ki hreščijo, ker ne znajo govoriti.

Zato. Najdite se v teh vrsticah.

In pridite. Eni lahko že v soboto, kjer me službene obveznosti delijo stran od tekme, eni v torek, eni pa mogoče januarja.

Poklonimo se delu in iskrenosti. Poklonimo se človeku, ki mu v očeh vidim, da vse kar si želi je to, da bi zvezde tudi zanje zasijale v pravi luči.

Vztrajam, ker vedno verjamem.

Ti, pridi kaj okoli.

MalaMo. :*