Bil je sredin večer, ko je desno od mene hrumelo, kot že dolgo ne.
Bil je večer, ko smo se generacije zbrale, da zaploskamo naši zlati odbojkarski ekipi.
Ekipi, ki jo imamo radi, ki jo cenimo, ki jo vzpodbujamo in ji dajemo nov zagon, da bo občudovana, cenjena in spoštovana, ker si za svoje delo in garanje to zasluži.
Veliki poljski velikani so prišli na tekmo evropske ravni in bila je tekma.
Bila je tekma, ko so gostje morda res pokazali kanček več znanja in moči, a na koncu se je pokazalo, da mladost s srcem in velikim spoštovanjem do žoge zmore delati čudeže.
Bobnelo je. Norelo je.
Mladi odbojkarji in Tadej… Pero na mikrofonu. Škorotove roke v luft. Alenov nasmeh.
Imeli smo vse in bilo je res fajn.
Bila je tekma, kjer sem včasih kdaj preveč zakričala, bila je tekma, ko sem rekla… imamo še čas za petega in bila je tekma, kjer sta zmagala pogum in želja.
V življenju ne rabiš vedno zmagati, da si zmagovalec in ne rabiš vedno ob porazu spustiti glave, ker to v sredo je bilo na ravni res krasne, močne odbojke in vse te izkušnje bodo nekega dne prišle tako prav.
Ti krasni mladi fantje z odtenki izkušenj in fantastičnim strokovnim štabom nas vedno znova navdihujejo, zato jih tako močno in globoko tudi spoštujemo.
Ker so inspiracija za vse, ki so in za vse tiste, ki prihajajo.
Do prihodnjič.
Ko bodo roke šle višje, ko bodo glasovi še glasnejši.
Ko bodo sodi in bobni doneli. Ko bo glas tisti, ki bo povedal kako glasen je lahko udarec žoge… ob tla.
Vztrajam, ker vedno verjamem.
Izkušnje nimajo cene.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić