Jočem…

Veste dragi moji prijatelji, že vse popoldan se spopadam s solzami, bolečino, jezo, žalostjo in vprašanji zakaj in odgovori, ki jih ni.
Ko sem zjutraj pogledala na datum, se mi je zdel tak lep, prazničen, čeprav sem se sama ves dan počutila tako brez voljno.
Potem pa je začel piskat telefon, vprašanja…in na koncu kruta resnica.
Cesta je danes vzela dva mlada nogometaša.
Naša mlada fanta, ki sta se kalila v b ekipi.
Enega sem že spremljala, za drugega sem prvič slišala, kot tudi za druga dva.
Ko sem iskala imena, ko sem razmišljala kdo bi lahko bil…bolečina je bila tako zelo velika.
Dokler nisem izvedela imen, sem bila jezna, ker je bil ves svet poln ugibanj, ko pa je tako ali tako vseeno.
Eden od nas je.
In ko sem že želela, da se konča ta agonija, se je zgodila.
In šele takrat sem si želela, da se ne bi.
Da se to sploh ne bi smelo zgoditi.
Želela sem, da bi mi nekdo rekel…Mojč, zbudi se, bila je le še ena grda nočna mora.
Trpim v sebi in jočem.
Srce se mi tak para, da bi si ga najraje ven iztrgala.

Tak mi je hudo, ker sta dva tak mlada fanta, fanta zagotovo čudovitih staršev in prijateljev, mladost pustila nekje na asfaltu ne daleč vstran od doma.
Ne nekje daleč vstran, kjer so fantje pustili vsa leta nogometnih poti, ampak pred pragom svojih domov, svoje mladosti, svojega cveta življenja, svojih upov in sanj.
Fanta, ki sta zagotovo imela pred seboj neverjetno pot in sta sanjala o velikih klubih in zato garala.
Ne zanima me zakaj je do tega prišlo, niti me ne zanima kaj je krivo.
Želim si samo, da molite, sočustvujete, da prosite in predvsem, da ljubite.
Te družine…te štiri družine.
Za te fante, ki so doživeli ta drugi avgust.
In za te fante, ki so morda ravnali drugače kot bi si želeli.
A so nas danes veliko naučili.
Največjo učno uro so dobili vsi.
Mi moramo iz nje potegnit drugo sliko.
Pred leti sem razlagala svojo zgodbo o svoji prometni nesreči v enem od blogov.
Danes me je poklicala mama in ko sva se tako pogovarjali o tej nesreči sem ji rekla, da zagotovo razume vsaj eno od teh mam.
Njena hčera je takrat preživela čudežno v zmučkanem jugecu.
Vsi so rekli, da so tam noter vsi mrtvi, jaz pa danes, 17 let kasneje pišem te vrstice.
Da se malo zamislite kakšni sedete za volan in kakšna je vaša odgovornost.
Da ljubite, da ste predani in predvsem na cesti varni.
In vas iskreno lepo prosim, da ste z mano v tej žalosti, ki je doleta moj ljubi nogometni klub.
Da ste v oporo vsem, ki jo potrebujejo.
Tudi sama sem tukaj za vse, ki bi želel govoriti, jokati, se pogovarjati, kričati, karkoli.
Morda se ne poznamo, a želim si, da v teh najhujših trenutkih niste sami.
Da ste vsi obdani z ljudmi, ki vas imajo radi in da skupaj greste skozi neopisljivo bolečino.
Jočem z vami, trpim z vami in vam bolečine ne morem vzeti.
A če potrebujete objem, besede tolažbe, morda samo misel ali nekoga, ki posluša…
…veste kje me najdete.
Dokler smo živi ti nikoli ne boš sam!
Iskreno in globoko sožalje obema družinama in prijateljem teh dveh fantov in pozitivne misli družini tretjega.
Za družino četrtega pa le…tudi tebe imam rada, čeprav te ne poznam, do danes nisem slišala za tvoje ime, a ti želim samo da ti uspe to, kar sem se jaz borila leta in leta in še zdaj se borim.
Ker boli…bom pustila bolečini…
…nikoli ne mine…z leti se le z njo navadiš živet in ti je v opomin in spomin.
Pravi prijatelji nikoli ne umrejo…le daleč so.
Jočem…
Vaša…
Zelo žalostna.
MalaMo. :*